Marsikdaj pomislim na Olimpio, svoj, stari, pisalni
stroj. Pravzaprav ni bila povsem moja, že vešča je dospela v moje, takrat še
najstniške, roke. Je že oče, z njeno pomočjo, rokopise za svoje knjige spisal.
Pa mi je bila radi tega toliko ljubša.
Da, pravzaprav ni bila povsem moja. Bi bilo pravilneje
zapisati, da sem bil jaz njen. Da me je za dneve, tedne, mesece, leta, malodane
za pol četrtega desetletja vzela pod svoje okrilje. In mi godla, sprva
počasneje, nato vse hitreje, čeprav do deset prstnega in slepega nisva dospela.
Potem pa...
Potem pa je edigs zamenjal delit, ročica za prehod v
naslednjo vrstico se je umaknila enterju, list je izpuhtel, izrinjen z malodane
neskončno belo podlago, in namesto ovojnic, znamk ter poštarjev se je pojavil
mejl. Računalnik, in splet.
Praktična zadeva, ni kaj, ta, računalnik! Marsikaj je
moč, z njim, opraviti. Celo kaj koristnega. In tudi kot mikroskop zmore
služiti, v laboratoriju, imenovanem splet, v katerem proučuješ umsko-čustvene
zmožnosti človeštva. In “človeštva”.
Da, res je uporaben. No, vsaj zmore biti. In res je,
da je zapisovanje, na njem, hitrejše, učinkovitejše, enostavnejše, vendar...
Marsikdaj pomislim na Olimpio. Na čase, ko so bila
zapisovalna sredstva v rokah tistih, ki so imeli kaj zapisovati. Danes je
drugače, krepko drugače. Danes “mora imeti” računalnik vsakdo. Za igrice,
trače, predvsem pa za spletno izkazovanje neumnosti, lastne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar