Zapis
zastavim s potrebnim uvodom, pa zapišem:
-
obravnavam
zmogljivosti razumskega bitja, potemtakem bitja, ki je zmožno razumevati
naravne pojave (posledično zakonitosti) in ki je zmožno tvorno posegati v
okolje (v konkretne danosti, jih – svojim potrebam, željam primerno –
kakovostno spreminjati)… in NE zmogljivosti (vseh) nagonskih bitij, zmožnih
izključno prilagajanja (nekim danostim, okoliščinam);
-
kadar
obravnavaš določene vsebine, takrat moraš imeti, zgolj radi objektivnejše
presoje ( = ugotovitve) pred očmi tako tisti »včeraj« (preteklost), kakor tisti
»danes« (sedanjost in PREDVSEM razlike med »včeraj« in »danes«);
-
pri
sleherni obravnavi tozadevno nemogočega se moraš zavedati preprostega dejstva:
tudi to, da se bomo »danes« greli na olje (premog, elektriko)… da se bomo
pogovarjali na daljavo… da bomo leteli po zraku… je bilo nekoč – NEMOGOČE (že v
predstavah, kaj šele v dejanskosti)!
Kakopak,
priporočljivo je upoštevati tudi to, da v zapisu govorim o tistem NAČELOMA, do
katerega, po vsej verjetnosti, nikdar ne utegne priti (denimo – v primeru
občega jedrskega spopada, se bo »svet« zavrtel krepko nazaj, na povsem drugačne
izhodiščne pogoje, kot so današnji, in ni jamstva, da bo človek preživel ta
spopad, seveda… v primeru trka večjega kometa z Zemljo – takrat pa bodo
bakterije znova, iz »nič« zastavile)!
Narava
kot taka, VSA, je usmerjena v razvoj! S to svojo usmeritvijo ne želi le
izboljšati-samo-sebe, pač pa želi predvsem izboljšati
pogoje-lastnega-obstajanja. KO bi bilo obratno, se ne bi trudila, in bi že
zdavnaj – izumrla!
Vsaka
stvar sili v rast, tako in/ali drugače. Smrečica v gostoti ostalih smrečic želi
nadrasti ostale, da bi se (sama) dokopala do svetlobe, do hrane, do prostora,
do vsega, kar potrebuje za lasten obstanek. Želi se, potemtakem, razvijati, in
razviti do te mere, da bo zmogla opraviti svoje poslanstvo – da bo zmogla
zagotoviti nove uspešne smrečice. Vendar…
Smrečica
ne sodi niti med misleča, kaj šele med razumska bitja, potemtakem se tudi NE
zaveda teh, svojih želja (in prizadevanj), potemtakem…
Potemtakem
JE to ŽELJA NARAVE SAME!
Le-ta,
narava, je porodila različne svetove. Svet tvari (materialov). Svet rastlin.
Svet živali (tu že gre za misleča bitja, a še vedno NE za bitja s celovitim
zavedanjem, potemtakem tudi ne za bitja, ki bi bila razumna in ki bi zmogla
SUVERENO odločati o samih sebi! Ne, le to zmožnost jim je dala narava, da so se
zmožna, zahvaljujoč mišljenju, ki je podano v PODOBI NAGONOV, uspešno odzivati
na konkretne okoliščine, znotraj katerih se znajdejo, ter izbirati – na povsem
preproste, miselno gledano, načine – med različnimi možnostmi lastnega
odzivanja.). Svet človeka (le-ta je tudi misleče bitje, kakor so to živali, a
je, za razliko od živali, tudi – razumsko bitje, bitje zmožno razumevanja vsega
tistega, do česar se ne da dospeti samo na temelju čutil!).
Po
preteklosti bi bilo moč ugotoviti, da vsi omenjeni svetovi – nimajo meja! Vem,
potrebno dodatnega pojasnila, pa zapišem takole:
Ker iz
nič prav nič ne nastane, pomeni, da vedno obstaja nek »nekaj«, v kakršnikoli
podobi že se izkazuje.
To
obenem pomeni tudi to, da taisti »nekaj« (katerikoli že je) ne more izginiti v
nič.
Potemtakem
bi se dalo sklepati, da v naravi VEDNO KROŽI nek »nekaj«, se spreminja (ker kot
posamičnost NI večen), se izkazuje v različnih svojih podobah in se tudi
takrat, kadar »zvezda umre« zbere in nalaga na nek kup, ki bo, takrat, ko se bo
v zadostni količini nabral, in ko bodo dane potrebne okoliščine, ZNOVA (in kot
že-ne-vem-kolikokrat-doslej) »počil« in se (ZNOVA!) izkazal v podobi tistega,
čemur pravimo – »prvi pok«!
Kdaj
izumirajo vrste?
Takrat,
kadar se izkaže pojav nekih novih, ekstremno novih okoliščin, na katere te
vrste (po svoji zasnovanosti) NISO pripravljene (obenem pa nimajo časa za to,
da bi se prilagodile). Če zanemarim, da izumirajo tudi takrat, kadar jih
dvonoga bebavost iztrebi…
Mar
zaradi izumiranja vrst na planetu obstaja manj različnih podob živetja ( =
različnih vrst), kot jih je obstajalo nekoč?
Pomisli
samo na dinozavre – nekateri so živeli v vodi, drugi kombinirano, v vodi in na
kopnem, spet tretji le na kopnem. Nekateri celo v zraku in na kopnem (oz. na vodi).
Najdeš,
morda, kakšno podobnost (v vsebinskem smislu, torej po vprašanju VLOGE, katero
je narava namenila določenemu živetju) med nekdanjim »vodnim dinozavrom«
(mimogrede: NE bom se podajal v iskanje imen, raznoraznih dinozavrov, ker
tovrstne podrobnosti niti niso pomembne pri razlagi) in današnjimi kiti,
morskimi psi… med nekdanjimi vodno-kopenskimi, zgolj kopenskimi ali kombinirano
zračno-kopensko-vodnimi dinozavri… in današnjimi krokodili, varani… levi,
medvedi, sloni, bivoli… pticami?
Če
najdeš podobnosti, potem se zavedaš, da – vse te živali, nekdanje in današnje
(vključno z bodočimi) »služijo« enemu samemu namenu narave: samohranitvi
(taiste narave)!
Ker ima
VSAKA stvar na svetu neko svojo vlogo (pardon, ker NAJ BI JO IMELA, a je v primeru
»sodobno civiliziranega občestva« ni videti, vsaj v tvornem smislu ne!)… zato
prst obstaja, da iz nje lahko raste rastlinje… zato voda obstaja, da iz nje
lahko nastaja življenje… zato rastlina obstaja, da lahko hrani rastlinojede, in
da preprečuje izsuševanje ( = umiranje) rodovitne prsti… zato rastlinojedi obstajajo, da rastline ne bi
vsega prerasle ( = zadušile)… zato mesojedi obstajajo, da ne bi rastlinojedi
številčno presegli realne okvirje in do konca popasli vsega rastja…
Z
drugimi besedami povedano: vsaki podobi živetja je narava odredila določeno
vlogo (in ima za to nek svoj razlog), potemtakem ni brez potrebe dala
človeku – razuma (oziroma, posledično, ZMOŽNOSTI DELOVANJA NA SAMO SEBE, na
taisto naravo, zmožnosti njenega – zavestnega, hotenega – spreminjanja)!
Mimogrede: nikarte pozabiti, da je tudi človek zgolj del narave, »obsojen« na
soodvisnost z vsem preostalim!
Čemu
je pomembno predhodno zapisano?
Sila
preprosto: zgolj zaradi pojasnila tega, da narava ničesar ne naredi brez razloga…
da je narava sama po sebi usmerjena v nenehno razvijanje ( =
spreminjanje)… da razum ( = razumevanje narave) ni zmožnost, ki bi bila sama
sebi namenjena!
Je
človek doslej že spočel kaj nemogočega?
Ko le
na to pomisliš, da je bila tisočletja nazaj povprečna življenjska doba (oziroma
»cenjena starost«, s sočasno iztrošenostjo organizma) nekih dvajset let,
medtem ko dandanes tekmujejo v štetju stoletnikov (in osemdesetletniki v
določenih predelih sveta niso prav nič redkega), potem…
Potem
se lahko zaveš tega, da je narava sama po sebi dvonogemu občestvu namenila
le dvajset let življenja, medtem ko je
vse ostalo (vsa leta nad dvajsetimi) posledica
– delovanja človeka na preostalo naravo! Človeka kot razumskega bitja,
kakopak, bitja, ki izumlja, odkriva, tvorno spreminja svet… in ne »človeštva«,
ki zgolj pričakuje in terja ter razkraja!
Človek
je spremenil NAČIN živetja (uvedel je vodovod, napeljal elektriko, poskrbel za
varno odstranitev odplak, fekalij, smeti, umislil si je hišo, ogrevano,
klimatizirano celo… odkril je bakterije, viruse, načine reagiranja organizmov
na posamezna obolenja/poškodbe, vpeljal zdravljenje, zdravnike… ugotovil je
način prenašanja, s tem tudi – časovno gledano – nadgrajevanja spo/znanj,
izmislil si je klinopis, črko, papir…) ter ga, s tem, naredil za načeloma bolj
varno, udobno, zanesljivo, manj izčrpavajoče, posledično – daljše!
In
pustimo, tu, ob stani nekdanje »nemogoče« bivanje pod vodno gladino (v povezavi
s potapljaškimi zvonovi in podmornicami), »nemogoče« dospevanje prek večjih
razdalj (v povezavi z današnjimi vlaki, avtomobili), »nemogoče« letenje po
zraku (v povezavi z današnjimi letali, helikopterji, celo raketami), in,
preprosto porecimo takole: človek je že doslej neštetokrat izkazoval (in
dokazal), da ZMORE prek meja, katere mu je (in mu jih še vedno) postavila
narava! Potemtakem – če neko izkazovanje velja v podobi ponavljanja (uspešnega
doseganja želenih ciljev), potem velja tudi v podobi načelnega, v podobi pravil(a),
potem – če je v preteklosti človek zmogel vplivati na sedanjost (in jo
oblikovati, jo v bistvu USTVARJATI), čemu tudi v sedanjosti ne bi mogel –
ustvarjati bodočnosti?!
Z
drugimi besedami: za razum
(načeloma!) ni meja (ob tem,
prosim, znova preberi prvi odstavek, zapisan pod uvodnimi alineami!)! Meje obstajajo le za vse posamičnosti
in (v fizičnem smislu ter NENEHNO!) za vse preostale svetove, z izjemo
človeškega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar