Upogni
mlado vejo,
da manj
jo bo bolelo,
da prej
bo odtrpelo
nje
upanje v nebo,
do
zvezd le redki smejo,
a kaj,
ko so boleče,
v
dlaneh prav vse topeče,
in
tonejo v temo…
Upogni
mlado vejo,
se lažje
bo podala,
si zase
poiskala,
v
gneči, nek svoj kot,
je
bolje, da zatrejo
ti upe
že v kali,
še
preden bi pognali,
zaman,
v svet zablod…
Upogni
mlado vejo,
ne daj
ji zeleneti,
ne daj
ji zacveteti,
po
svoje, kakor zna,
le tam,
kamor vsi grejo,
kjer
blato vse umaže,
zvečine
se prikaže
brezskrbna
pot do sna…
Ni komentarjev:
Objavite komentar