Konec prejšnjega tedna sva, končno, dočakala, da je
tudi spodnji del brega strojno obdelan. In sva, temu primerno, zavihala
rokave...
Kakopak, ko zastaviš, takrat zastaviš, zlasti takrat,
ko ne veš koliko časa ti bo vreme naklonjeno. In sva pognojila, zasejala travo,
povečala sadovnjak s sedemnajstih na sedemindvajset dreves, ločila zgornji,
“sadjarsko-vinogradniški” del brega od spodnjega, “poljedelsko-živinorejskega”,
ter, temu primerno, postavila dobrih štirideset metrov ograje... pa še neki
brajdi sva dodatne stebre zasadila, da bi jo razširila.
In ko sva se v sredo zbudila, sva ugotovila, da se oba
ponašava z vnetimi hrbtnimi mišicami. Nekako nama je še uspelo narediti leso,
da sva zaprla odprtino v ogradi, in cuckoma preprečila potepanje, navzdol, v
gozd, potem pa sva sklenila, da je bolje, če praznik ubogava, in se, tudi midva,
skušava reformirat. Zdravstveno, kakopak. A je vrag...
Kljub prizadevanjem, sva bila tudi naslednjega dne, in
sva tudi danes, prazniku primerna - jutro sva dočakala kot crkovini, ki še
osnovne gibalnosti nista zmožni... in sedaj čakava, da se mišice odločijo
popustiti. Ter se, ob tem, primejdušava - do naslednje priložnosti nikoli več v
pretirano zastavljanje dela!
Ni komentarjev:
Objavite komentar