Najprej - hvala sogovorniku za iztočnico!
V nekem pogovoru sem prejel odgovor, ki pravi, da je
tudi paradoks naraven. In je, vsekakor, pa temu ne kaže ugovarjati, a mu, prav
tako, ne kaže odtegniti nekaj malega časa, potrebnega za par vrstic. In za
primerjavo vzamem dva paradoksa, prvega, ki je (izkazljivo) povsem realen ( =
mogoč), in drugega, ki ni (bolje: ki se kaže, kot da ni, a, ŽAL, dejansko JE -
le da ne pri obravnavani podobi živetja)...
Že večkrat so, denimo v Indiji, našli “volčjega
otroka”. Pravzaprav so našli človeško dete, zapuščeno ob rojstvu (ali kmalu po
njem) in odraščujoče med volkovi. In to dete se je obnašalo povsem naravno ( =
v okvirih lastnih zmožnosti), povsem ustrezno okolju, v katerem je odraščalo,
se učilo (živetja in o živetju): je renčalo, bevskalo, se premikalo s pomočjo
vseh štirih okončin, z zobmi trgalo surovo meso...
Paradoks? Naraven, celo? Da, povsem naraven, saj je
ena značilnosti narave tudi ta, da nudi (z)možnost prilagajanja okoliščinam,
znotraj omejitev, postavljenih s samo zasnovanostjo. Z drugimi besedami: tam,
kjer so značilnosti neke posamičnosti primerljive z značilnostmi drugih
posamičnosti, v okviru katerih se prva znajde, tam je prilagoditev tudi možna,
v praksi, in zmore tako uspešno delovati, da omogoči (pre)živetje. Vendar...
V kolikor temeljim na domnevi, da je temeljna
zasnovanost nekega “volčjega otroka” nekoliko drugačna od zasnovanosti volka
(ko bi bila identična, potem bi se obe vrsti razvijali na povsem enak način,
med njima ne bi bilo nikakršnih razlik!), potem ugotovim, da NI povsem naravno
to, da dvonogo bitje živi na enak način, kot živi štirinogo (vsaj narava mu ni
takšne vloge namenila)! Vendar...
Potemtakem so tudi določena odstopanja nekaj naravnega
(če so izvedljiva, potem obstajajo, in če obstajajo, potem so del narave oz.
naravnega), vendar...
Zdaj sem pa pri drugem paradoksu, pri takšnem, ki se
izkazuje v POPOLNEM NASPROTJU (torej ne le v podobi nekega delnega odmika od
običajnosti, pač pa v njenem zanikanju!) od same zasnovanosti. In za primer
vzamem - lastovico.
Vsakdo jih pozna. Lastovice. Vsaj kolikor toliko, in
dovolj, da ve, da lastovice letijo naprej (s kljunom) ter “prsno” (s trebuhom
obrnjenim proti tlom). In praviloma, torej malodane vedno tako letijo, razen...
Razen takrat, kadar delajo ovinek oz. se obračajo.
Takrat (ampak samo za nekaj časa) letijo “bočno” (z bokom obrnjenim proti
tlom), a še vedno naprej. In razen takrat, kadar naredijo salto, pa se (spet
samo za nekaj trenutkov) obrnejo s hrbtom proti tlom... a, še vedno, letijo
naprej, spredaj je kljun, zadaj vse ostalo. Zdaj pa takole...
Ko boš videl/a lastovico leteti VZVRATNO in “hrbtno”,
in ko boš videl/a, da takšno letenje izkazuje samo, na primer, nad Ljubljano,
medtem ko povsod drugje leta lastovicam primerno...
Takrat, morda, pomisliš o tem, če je vzvratno-hrbtni let
nekaj naravnega, za lastovico... če je, morda, z Ljubljano (oz. nekim okoljem)
nekaj tako narobe, da lastovico (pri)sili v izkazovanje, ki je njeni
zasnovanosti povsem neprimerno... če so vsi paradoksi nekaj tako naravnega, v
smislu njih sprejemljivosti, da jih kaže kot samoumevne pojmovati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar