Predspalna ustvarjalnost…

Odpeljal sem Malo. Po povratku sem pristavil stroj, z njenimi oblačili, in za čas pranja sedel za tipkovnico.

Nalil sem si kratkega. Tega običajno, ob takšni uri, ne počnem, a danes ni običajen dan, vsaj meni ne…

 

Kadar sva skupaj, ko je doma – ona je tista, ki oznani začetek dneva. Kadar ni nečesa, da bi morala nekam iti, in tega navadno ni, jo pustim spati, dokler se ne naspi, in se praviloma smejkasta izkaže, ko svoje očke odpre, nekje med deveto in deseto.

 

Prek dneva, tu, pri naju, nima navade počivati. Izjemoma se pripeti, da spi. Včasih prvi dan, ko pride, in je za njo premalo nočnega počitka, včasih pa, če je z njo nekaj narobe, jo, na primer, prehlad, vročina daje, in utrudi. A običajno – škoda ji je slednjega trenutka dneva, da ga ne bi užila, s tem ko bi ga prespala…

 

Zvečer… vsak večer slišim njen ne-ajat. Četudi že kaže znake utrujenosti, in jo, včasih, zehanje izda, ne-ajat.

Pred spanjem imava nekaj ritualov, in mednje sodi tudi poslušanje pesmic. Tri pesmice, sva dogovorjena, potem pa greva na kavč, vendar – kaj pomaga dogovor, ko pa tata, očitno, ne zna šteti, ali pa je, kdo bi vedel, premočan učinek njene želje, izkazovane skozi tisti »še eno«… in ta še-eno se zna namnožiti, pa iz treh pesmic, po nekem čudežu, deset nastane.

 

Tudi ko so pesmice »odpravljene«, brez njenega nasprotovanja, neke slabe volje – vedno se najde nekaj, kar vsaj za nekaj minut prestavi odhod na kavč. In sinoči se je našla njena ustvarjalnost…

 

Tata je gledal, svojega palčka-sralčka, sedečega na fotelju, vsake toliko prigovarjal, in v povrat prejemal pojasnilo Lilika-lisala. In ko se je »nalisala«, takrat šele sva, dobrovoljno, krenila v sobico.

 

Ne morem se jeziti nanjo, kaj šele, da bi ji zameril, ji očital, le kako bi, kako, hudiča, bi ji očital to, da ji je dan lep, pa ga ne želi zlahka končati?! Kako bi ji očital, da se v najinem enem lepo počuti, ko pa mi s tem, ne vedoč, krepko več daje, kot jemlje?!

 

Zaspala je ob enajstih. O tem sem že napisal. O tem, da žverca ve, kaj je poslednji večer pred tedensko ločitvijo. In priznam, zna biti zelo naporno njenim željam streči, marsikdaj se mi, po tem, ko zaspi, globok izdih olajšanja izvije, vendar – komaj čakam, da bo znova tu, da bom, znova, v neki večerni uri do kančka lastnega »miru« dospel, miru, ki pa je, še vedno, in vselej, z ušesi-na-pecljih, in v pripravljenosti, da me k njej ponese, v kolikor bi se, slučajno, zbudila. Komaj čakam, da bom, spet, z neko dušo, ki se ne zmore drugače izkazovati, kot s svojo čistostjo, nezlaganostjo, spontanostjo, iskrenostjo, in predvsem z veliko sonca, katerega v sebi poraja, in ga, nesebično, meni daruje! Moj lepi, sračkasti, driskasti, razbojniški Sonko!

 

Ja, vse življenje sem iskal »le« to, čistost duš, nesebičnost, tisti dejanski rad(a)-te-imam, a našel, zares našel samo tam, kjer sem sam ustvarjal, in ustvaril, pri svojih čičkih. In mi gre malodane na bruhanje, ko poslušam o raznih »ljubeznih«, tiste, ki samo skozi svoja ugodja besedičijo o zadevah, katerih še srečali niso, kaj šele spoznali!