Drago »šolanje«…

Celo življenje se učim, da bi me malodane sleherno spoznanje pred neko nemoč postavljalo. Prav nič namreč ne pomaga, da do vzrokov dospeš, če sredstev ni na razpolago, da v te vzroke posegaš, in posledice spreminjaš, jih celo odpravljaš!

Tisti »ko bi bilo tako…« je sicer morebiten odgovor na zaplete, na njih razreševanje, a zavedanje, da je povsem drugače, in da nimaš v svojih rokah moči, da bi to drugače predrugačil, ne deluje najbolj stimulativno. Pa se zmore zgoditi celo to, da lastno pot, ki te je v neko ugotavljanje popeljala, prekolneš, kajti – blagor nevednim, njim vsi upi na zalogi ostanejo!

 

In pozabiš na to, da bi že za svojega časa rad vedel čemu si v živetje dan, prevečkrat si že smiselnost samega sebe iskal, in vsakokrat jo je, domnevano, »nekaj« podrlo, ovrglo, ter se začneš tolažiti s tem, da so tudi pred teboj bili v enakih, ali vsaj podobnih položajih, krepko »pred časom živeči«, krepko nad občo neumnostjo segajoči, pa – kdo ve, morda tudi tebi čas, čez čas, pritrdi…

 

Kakorkoli že, kadar veš, kaj je, in kaj ni, in vsi ostali »vedo« drugače, takrat lahko samo med dvema možnostma izbiraš, a se obe trpeče izkazujeta! Lahko »pogoltneš« svoj prav, da pred drugimi do miru dospeš, a v sebi nemir nezadovoljstva, izdaje vzbudiš… lahko pa vztrajaš, vsemu in vsem navkljub, in vse bolj, če ne celo povsem stran od vsega tistega, kar s samim seboj onemogoča (raz)rešitev, dospetje do sveta, kakršen bi lahko bil, kakršen bi pravzaprav moral biti v rokah človeka!

 

Izdajstvo mi nikoli ni bilo sprejemljivo, dočim me načela ves moj čas vodijo. In nisem vetroven, ter z vetrom, da bi bil kot vsi tisti, ki »vedo«, da je smisel njih obstajanj v tem, da obstajajo! Čemu, za vraga, pa to sploh počnejo?!

Ne, raje tako, kot »mi je dano«, pa čeprav nenehno s trpljenjem soočan, a daleč od živalskosti in vsega živalskega.