Dež
ovil je dan v spomine,
smeh in
zvezde razmetane,
le
zamah, pa že vse mine,
veter
pomori poljane…
Sonce
sije, vrh drevesa,
v gnezdu,
pesem se prebuja,
v
pravljicah žive nebesa,
a tako
drugače tu je…
Še
oblaki so odprli,
v mislih,
leta, želje, davne,
kot
orehe smeh smo trli,
ne
vedoč, da zvok pozavne
v
življenju grom prekaša…
Misli
plahe, in spomine,
tok brez
milosti odnaša,
se ne
meni, nič ne vpraša,
z vsako
kapljo nov krog mine…
Ni komentarjev:
Objavite komentar