»Bolno divna«…

Poprosil sem neko osebo, ki se sicer ne ukvarja s poezijo, je pa krepko nadpovprečna, in ji je srbski »materni jezik«, če mi lahko pove svoje mnenje o pesmi »Na stanici do kraja«…

 

Izvedel sem, od te osebe, da »ni strokovnjak za poezijo«, in obenem prejel njeno mnenje, o pesmi, njen »bolno divna«, potemtakem, v prevodu, boleče prelepa, čudovita…

 

Kakopak, zahvalil sem se za čas, katerega si je oseba vzela za branje, zahvalil za mnenje, obenem pa… nekako takole sem zapisal…

 

Poezija mora biti spontana, iskrena, in njena temeljna »naloga« je v tem, da, na eni strani, zapisovalec pripoveduje o svojih čustvovanjih, mislih, o tem sporoča, na drugi pa tisti, ki njegovo sporočanje bere, zapisano tudi doživlja, in doživi. In dvomim, da bom prejel, kadarkoli, lepšo, meni všečnejšo oceno, kot jo je dala tvoja »poezijska nestrokovnost« v dveh besedah, boleče čudovita! Tako da menim, da sva uspela, ti, s svojim odzivom, in jaz, s svojim pisanjem, doseči tisto, kar naj bi poezija bila.

 

Ja, tako sem zapisal. Potem pa sem šel k pesmi, in jo trikrat, počasi, prebral, kajti…

Prijatelj, pesnik, srbski – popolnoma enako, vsaj v določenem pogledu, pesem doživlja, kot jo doživljam jaz, pa tudi on pravi: večkrat jo preberem, bolj mi je všeč…

 

Meni pa je všeč že to, da si je dobesedno ure vzel, predvčerajšnjim zvečer, in včeraj dopoldne, za to, da je – bral omenjeno pesem!

In, kakopak, ob vsem, kar sem tu omenil, naj bi se po mnenja, po neke kritike obračal – k občestvu?!

Nikoli počel, nikoli ne mislim početi.