Nočnice…

Rad zapisujem svoje misli. Vem, o čem govorijo, vem, čemu so namenjene, vem, kako sem do njih dospel. Potemtakem vem o treh stvareh, pa od nikogar ne pričakujem, da bi o istem zmogel vedeti, in zlasti ne enako.

Vem, da bi potrebovale »prevod«, te misli, neke dodatne besede, pojasnila, da bi lahko bile, vsaj načeloma, dostopne, razumljive tudi drugim, a potem bi ne bile to, kar skušajo biti, izziv, in predvsem miselna »telovadba«.

Nikoli besed nisem v množice namenjal, a so jih brale. Nikoli njih sprejetosti nisem pričakoval, a so bile, že s samim branjem, sprejemane. Nikoli niso podlegale, te, moje besede, željam, in »okusu«, drugih. Ko bi, bi ne bile moje. In v takšnem primeru ne bi mogel tudi teh Nočnic v branje ponuditi…

In zgolj še to: morda se bo komu zdelo, da znotraj nekega zapisa izključujoča se nasprotovanja bere, a v takšnem primeru naj neha brati, kajti zagotavljam, da zapisa niti približno ni razumel.

 

 

Manj kot jih je pred menoj, bolj sem samega sebe našel, več kot jih je za menoj, manj je najdeno vredno.

 

Kadar v hrbte gledaš, ne iščeš, kadar slediš, našel ne boš.

 

Resnica je kot cvet vrh gostega, košatega trnja. Brez ran do njega ne boš dospel, z ranami pa se mu bo lepota zmanjšala.

 

Premalo je misliti, da razumeš, če ti ni razumeti mišljenja.

 

Kdor pri meni modrosti išče, ta se previsoko vzpenja, kdor išče neumnost, naj pri svoji ostane.

 

Preveč me je, da bi v kalupe legel, premalo, da bi oni legli vame.

 

Zaključek poti je zgolj zaključek nekega iskanja, dospetje do točke, na kateri ugotoviš, da ničesar več nimaš iskati.

 

Nisem se učil Sokratove modrosti zato, da bi Platonu prigovarjal, in Platonove ne, da bi Aristotela spraševal, vsi trije so mi zgolj pomagali do lastnega dospeti.

 

Marks, zagotovo največji teoretik družbenih vprašanj, je imel eno samo napako, v tem, da ni ugotovil tega, da – Človeku njegova teorija ni potrebna, ostali pa niso potrebni teoriji.

 

Nimam soda, da bi Diogena posnemal, nisem duh, da bi se v steklenico spravil, le kozel mi je pri roki, da lahko svojo brado opravičim.

 

V steklenici nikoli duha ne boš našel, in iz pivca ga steklenica nima izpodriniti.

 

Ni pet, ni pručke, stola, lestve, ki iz metra dva naredi.

 

Kadar za očmi ni oči, takrat se zmoreš s slepoto izkazati.

 

Ni šole, ki zagotavlja znanje, in redke so, ki redkim odpirajo poti do njega.

 

Kadar dosežeš zadovoljstvo življenja, je dobro, če se povprašaš, kje si v življenju sploh iskal.