Le umikam se lahko…

Marsikdaj bi zavidal, denimo nekemu Tesli, ter njemu podobnim, podobnim vsaj po predmetih, s katerimi so se ukvarjali… ugotavljali so zadeve, katere je moč ugotoviti z določenimi pripomočki, pa so imeli te svoje pripomočke v prostorih, nekih, v svojih laboratorijih shranjene…

Vprašanje je, če bi Tesla odkril toliko resnic, kolikor jih je, v primeru, da bi mu bilo okolje, miselno, vsaj od daleč podobno, z njim primerljivo, kajti – tudi Teslo so rodili v podobah nekega socialnega, družbenega bitja, pa je tudi on potreboval pogovor, in sogovornike, neko druženje, ampak… ker tega ni imel, ker se z ostalimi ni imel o čem pogovarjati, vsaj tako ne, da ne bi svojega življenja v nič metal, in se, ob tem, jezil, na samega sebe, ker se je sploh v pogovarjanje spustil, da, tudi radi tega, če ne celo predvsem, izključno zaradi tega se je, po cele dneve, včasih tudi noči, v svoj laboratorij zatekal, se v njem osamljal, in se vanj zapiral, da bi vsaj nekaj v svojem življenju imel, do nečesa v njem dospeval…

 

Tisti, ki se ukvarjamo z nekimi družbenimi zakonitostmi, na primer, ali z nekimi vsebinskimi opredelitvami posameznikov in občestva, z nečim, pač, česar ni moč v nekih otipljivih podobah, in čutno, neposredno zaznavati… nobenih mikroskopov, rentgenov, oscilografov… nobenih okostij, nekih lobanj, ostankov prebavil… ničesar takšnega ne potrebujemo, pa nimamo potrebe po tem, da bi omenjeno, ter njemu podobno, v nekih prostorih hranili, neke svoje laboratorije imeli, ker…

 

Naše orodje so zgolj naši možgani, naša sredstva so mišljenjske zmožnosti, objekti našega proučevanja so okoli nas… pa bi se dalo poreči, da svoje »laboratorije« kar v glavah nosimo. In v glavo se ne moreš skriti, se vanjo umakniti, da neumnost ne bi segala do tebe! Ne, edino, kar ti preostane, je to, da – svoj »laboratorij« skriješ, čeprav…

V časih vesoljne, in zlasti »demokratične«, »svobode«… če ne po drugem, potem te zmorejo na osnovi tvojega mobilnega telefona najti, v vsakem trenutku zmorejo vedeti, če tako želijo, seveda, kje, na kateri točki planeta se nahajaš! Pa, teoretično vsaj, niti prdniti ne moreš, ne da bi bilo to uradno zabeleženo, registrirano…

Ne, ni moč, in ni se kam skrivati, in skriti, obenem pa – če se lažnivci, brez zadržkov, naokoli sprehajajo, pa kradljivci, pokvarjenci vseh vrst, čemu, za vraga, in pred kom, bi se jaz skrival, ko pa samo k resnici težim, se zanjo potegujem, ji dihanje skušam omogočiti?!

Ne, nimam se kam skri(va)ti, in tudi potrebe po skrivanju ne čutim, le umikati se zmorem, kolikor mi je dano, in dopustno, da v neki svoji osami, in vsaj za nek čas, izklopim vse zunanje, in mi v dan slišano in početo, njihovo, ne seže.

 

Imel sem srečo, neko vsaj, v svojem življenju – zavoljo tega, ker se s pisanjem, in zlasti s poezijo, ukvarjam, sem imel srečo sebi podobne spoznati, in v okviru določenih dogodkov, vsaj nekaj ur, pa čeprav tekom nekaj dni, v njih družbi preživeti! In mi takrat, v času tega druženja, nobena ugotavljanja, neka raziskovanja, niso v misli silila, na računalnik, na zapisovanje niti pomislil nisem, pač pa sem, preprosto – užival, dihal, v največji možni meri, te trenutke, jih živel! In niti za hip se mi pomisel ni vrinila, na to, da se bom malo za tem spet znašel sredi povsem drugačnega, neljubega mi, da bi mi pokvarila, mi odvzela občutenja prijetnega, dobrega, čistega…

 

Moj breg… lahko bi bil tudi nek otoček, nenaseljen… neka zapuščena, propadajoča vasica, v kateri bi si kamnito hiško do življenja spravil… edini moj svet, prostorsko gledano, ki mi je, takšnemu, kakršen sem, na razpolago dan! Da sploh smem, vsaj od daleč, o nekem svojem življenju govoriti…

 

Ja, že kot otrok sem sanjaril… neko področje, nek zaselek, in v njem živeči izključno tisti, s katerimi ne samo da zmorem, več, s katerimi (si) želim! Sanja-svinja-o-koruzi… pravijo, a dvomim, da si zmorejo predstavljati, to, kako je, ko se znajdeš, sredi nepregledne množice, sam, povsem sam! In…

 

Ko ne bi imel te sreče, ko ne bi spoznal sebi podobnih, tako različnih, drugačnih od občestva… mejduš, če ne bi mislil, o tem, da je z menoj nekaj narobe, in to hudo narobe, ker – ja, v mladostnih letih, v letih odraščanja, sem samemu sebi svojo drugačnost pojasnjeval s tistim če-so-oni-normalni-ti-pa-si-popolnoma-drugačen-potem-je-s-teboj-nekaj-narobe… čeprav…

Čeprav so mi moja izkazovanja, rezultati nekih mojih prizadevanj, početij, v primerjavi z njimi, spodbijali takšna razmišljanja.

 

Njim je množičnost, številčnost merilo njihovega prav, njihovega uspeha, meni – čim več jih je »za«, bolj zadeva smrdi! Pa nikoli neke samo-potrditve nisem med njimi iskal, daleč od tega, po vzore, po razsojevalce sem se k vrhovom oziral. En vrh, več kot vse doline skupaj, en »tesla«, več kot celotno »človeštvo«! Vrh ve, kaj je biti-na-vrhu, dolini se o tem še sanja ne…

 

Še vedno si dovolim, za hipec vsaj, in sila redko, »sanjariti«, o tistih svoji mladostnih željah… zaselek, in v njem tisti, samo tisti, s katerimi bi želel, katere potrebujem, krvavo, za to, da sploh zmorem biti, da sploh zmorem obstati!

Imam jih, resda ne na dosegu roke, a jih imam, da vsaj prek spleta zmorem, z njimi, besede menjavati, da sem jaz njim, in oni meni, v nekakšno oporo, češ nisi-sam-stisni-zobe-teraj-dalje! A pretežno večino časa sem, kakor tudi oni, katere imam, »obsojen« na neko popolno drugačnost, v okviru katere smem izbirati samo med dvema možnostma, na-bregu-in-relativno-daleč-od-vsega, med-njimi-kadar-drugače-ne-gre-in-v-želji-po-čim-prej-stran. Na srečo…

 

Na srečo meni smisel življenja ni v samem živeti, pa si zmorem z določenimi vsebinami dneve opravičevati, obenem, na žalost, mojo, kakopak, ne vidim življenja nekega socialnega bitja v tem, da se skozi samoto prebija! Kakopak, z olajševalno okoliščino, v okviru (po)danih dejstev, ki govori o tem, da si, včasih, samemu sebi zares najboljša družba…

 

Ne, nimam se kam skrivati, ne, ne vidim ne potrebe, ne želje, po tem, le umikam se lahko, na način, da samega sebe ohranjam, in nikakor kapitulacije ne podpišem, nikakor ne popuščam, nikakor ne zanikam, ne izdam resnice, in vrednot, katerim skušam, po najboljših svojih skromnih močeh, slediti.

Absurd, živim v svetu, katerega je, normativno in tehnološko, človek ustvaril, potemtakem bi moral biti človekov, človeški, a so ga kremplji nagonov pograbili, da ga žrejo, in požrejo!