Sedim,
v kuhinji, na klopi, in, medtem ko Malo zajtrkuje, občasno zrem v nasproti
stoječo omarico…
Na
njej, v skrajno levem kotu mojega gledanja, tam, kjer naj bi obstajalo srce,
podoba psička.
Jasno »zarisan«
obris glave, oči, smrček. In pomislim…
Edina
bitja, ki me v življenju niso, nikoli, z neprijetnim presenetila, me
razočarala, me prizadela… so psi!
Psičke
imam rad. Iz njih zrastejo psi. Prasičk, denimo, ne maram, iz njih se svinje
izkažejo! In svinje ti ne pustijo živeti, zlasti v čistem ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar