Ovca
bore malo potrebuje, za svojo suverenost, pardon, »suverenost«!
Lep
travnik, obilo paše na njem.
V
jaslih seno, da, med počitkom, ali prek zime, prigrizne.
Potemtakem
– poln želodec.
Potok,
lužo, mlakužo, in v zaprtem nek napajalnik, da radosti pitja do svojih želja
dospejo.
Potemtakem
– ne sme dehidrirati.
Dovolj
prostora, da se lahko, znotraj ograde, neke obore, kakopak, svobodno nateče,
naskaklja, zraka naužije, se soncu nastavi, in v nebo oglaša.
Potemtakem
– občutek svobode.
Pastirja.
Da jo
navzven spušča, navznoter zapira. Da ji sena prinese, in drek za njo počisti.
Potemtakem
– pastirja?!
In,
kakopak – ovčjo pamet!
Da
drugih travnikov ne vidi.
Da do
drugih voda ne seže.
Da ne
loči med občutkom svobode in svobodo.
Da je
ne moti, ko jo pastir postriže, pomolze… in proti zakolu vodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar