Vsaj nekdo!

Kamorkoli se podam, danes, malo mače teče za menoj, pred menoj, z menoj. Vsaj nekdo, trpko pomislim…

 

Vsak dan preverjam stanje rane, ki ji je ostala po sterilizaciji, in danes sem videl, da se je nitka že začela izločati, da je samo še nek centimeter do konca nezaceljene kože ostal. Odlično, kajti…

 

Ko je Malo tu… pojasnil sem ji, da je bila živalica operirana, in ima rano, radi česar jo morava previdno dvigovati, a jo je, v njeni želji, da bi se z njo igrala, jo pocrkljala, velikokrat prijelo, da bi pograbila mače, in ko sem to videl, sem ji, vsakokrat, rekel samo »rano ima«, in v trenutku je upoštevala besedi, in samo, previdno, pobožala. Naslednjič pa, ko bo tu, takšna opozorila ne bodo več potrebna…

 

Rada ima živali, Mala, a se še same sebe ne zaveda v zadostni meri, da bi zmogla odgovorno ravnati. Veliko pripovedi sem že poslušal, o tem, kako so neki otroci imeli za »ljubljenčke« posamezne živali, in med temi zgodbami mi je ostala v spominu tudi tista, ki je pripovedovala o piščančku, do katerega se otrok, kljub temu, da je imel piščančka rad, ni znal, ni zmogel ustrezno izkazovati… dočim je bilo staršem, očitno, za to bitjece figo mar… in je piščanček dospel do poškodovanosti, trajne, do pohabljenosti, mu je otrok nogo dobesedno uničil. Ne, noben pravi rad-te-imam se ne sme, se niti ne zna z neuvidevnostjo izkazovati, pa če je že otrok premajhen, da bi to vedel, bi morali vedeti starejši! Bi morali…

 

Ne, ne, ne bom si dopustil, da bi me k »ljubezni«, obči, popeljalo, tukaj in zdaj, se raje drugam usmerim…

 

Maloprej sem pobral perilo, njena oblačila. Dva dni so se sušila. Zgoraj ne kurim, pač pa samo temperiram, z radiatorjem, obenem pa nimam nekega prostora, da bi ga še s sušilom obremenjeval. Spodaj, v kuhinji, peč tudi miruje, dočim sem panel tako naravnal, da je v okviru temperature v prostoru, in tudi spi. Zunaj pa – premalo sonca, nič vetra, dovolj dežja, da je vlago moč čutiti v zraku… pa se je čas sušenja perila krepko podaljšal.

 

Še ura, morda nekaj manj, in bo oprana njena posteljnina, pa še neke malenkosti, neke krpe, brisače, zraven. In vsaj še za stroj je zadev, ki na pranje čakajo, pa upam, da bo to, kar bom popoldne obesil, v torek suho, da bom lahko takrat znova stroj zagnal. Da se tudi tisto do četrtka posuši, in bosta stroj in sušilo spet v službi mojega driskastega veličanstva, mojega Sonka.

 

Danes bi »moral« kositi, že včeraj popoldne sem nameraval zastaviti, a je deževalo. Ne kosim, in kaže, da tudi ne bom, vsaj danes ne, kajti… breg je, objektivno, tako razmočen, da je drsališču podoben… pritisk čutim, dovolj močno, da to čutenje prepričljivo deluje… obenem pa sem »izžet«, utrujen, in vsaj nekega počitka potreben. Bo(m) že, slej ko prej, nikamor ne uide…

 

Da, vsaj nekdo! Vsaj nekdo, kateremu ob meni ni grdo, slabo, nasprotno, komajda dočaka, to, da mu delčke časa posvečam. In »moje« živalice se znajo tako izkazovati, ne samo znajo, tudi potrebujejo, in želijo, ob njih pa samo še moja Lilika. Vse ostalo je bodisi »preveliko«, da bi zmoglo, brez nekih zadržkov, neokrnjena čustvovanja sprejemati, bodisi ve, da nisem pravi, da nisem dovolj dober, da v meni ni tistega, kar potrebujejo, in si želijo. Prav, nikogar nikoli silil, prosil pa sem, nekoč, in predolgo, krepko predolgo, na področju tistega rad-imeti-nekoga, ne sebe, pa mi do tovrstnih prošenj ni niti malo več! Ni moč, z določenimi zadevami ni moč trgovati, jih kupčkati, pač pa – tisti, ki vsebuje ne-sebičnost, tisti bo to tudi zmogel, potreboval izkazovati, tisti pa, ki je ne… naj uživa, kolikor mu je le dano, v svojem svetu, med svojimi »vrednotami«, predvsem pa – s sebi enakimi!

 

Velikokrat sem slišal, da sem preveč občutljiv, preveč čustven, preveč nežen, ne vem, preveč romantičen… potemtakem je z menoj nekaj, hudo, narobe, čeprav – ko bi poznali, ti, ki so mi tako razlagali, človeka, njegovo naravo, potem bi, morda, dojeli, da nikoli ne more biti preveč lepega, dobrega, in da nikdar ne bi smelo biti, v človekovem okolju, njihovega – premalo! Sebičnega premalo, ki pa zna sebi, vedno, terjati več, še več in zlasti krepko preveč, upoštevaje to, kar si dejansko »zasluži«!

 

Ja, rekel sem, da ne bom, a sem, spet, dospel na isto področje, na področje čustvovanj. Le-ta so neposredna posledica možganskih, miselnih zmožnosti, in tisto obče prepričanje, da razum, logika kvarno deluje na čustvovanja – zgolj ena izmed neštetih NEresnic, na temelju katerih »človeštvo« posluje! Človeku, razumskemu bitju, je uvidevnost, nesebičnost prirojena, dočim je nagonsko pamet tega potrebno učiti… in to zato, da je nikoli zares ne naučiš!

 

Danes, in še štirje dnevi! Potem bo znova moč dihati, tu, na mojem bregu, spet bo moja zvezdica razbojniška tu!

Da, zanimivo, tudi tako jo crkljam, da besede sonko, zvezdica, medo, siničica… uporabljam, in ne zgolj tistih giska, driska, sera! Besed, zaradi katerih sem slišal, da »ni lepo tako otroku govoriti«, češ – le kaj si bo dete mislilo, le kako se ji bo takšno govorjenje v spomin vtisnilo…

E, uboga praznina, ki zmore »vedeti« samo, in izključno, iz tistega, kar vidi, sliši… in je nesposobna v barvi, v tonu glasu njegovo sporočanje zaznati! In mora slišati tisti, njihov, lažen, sebičen »rad(a) te imam«, da »ve«, da je »ljubljena«, četudi to, zares, ni. Ne…

Niti enkrat Mali ne potrebujem reči, neposredno, da jo imam rad, a ji, kljub temu, to nenehno govorim, malodane z vsako besedo, in tudi s siceršnjim ravnanjem, s svojim odnosom do nje. In je Malo, kaže, krepko bolj dovzetno za takšno sporočanje, kot so »odrasli«, in predvsem – »pametni«… bebci in bebke!

Je le treba (vsaj) na grič stopiti, da zmoreš videti dejanskost, da ti je vpogled v vsebino omogočen, razumljiv, pa čeprav, in predvsem, takrat, kadar – ta vsebina omembe vredna ni!

 

Ja, grdi jaz, da tako grdo o njih govorim, o njih, ki so popolnoma drugačni…

Še malo, pa bodo odhiteli na grobove, v kolikor že niso, da jih zaraščenosti osvobodijo, pravzaprav zato, da svoj ljubeč odnos do nekih njihovih dragih, pokojnih, izkažejo… ali pa morda zaradi tistega kaj-bodo-drugi-mislili-na-osnovi-zanemarjenih-pomnikov?! Nekoliko kasneje bodo celo rože nosili, svojim »ljubljenim«, da jim pokažejo, kako jih imajo, po tem seveda, ko bodo kosila skuhale, pospravile, pomile, »radi«… ali pa, kdo bi vedel, radi tega, ker je v svetu opičnjakov posnemanje običajnost, in o(d)pravljanje formalnosti edini način, da se »izkažejo«?! Da, tudi zaradi tega, zaradi njih in njihovih navad, ne maram praznikov, in zapovedanega v njih okvirih! Pač, hinavščina, laž, zadeve, ki mi nikoli niso »ležale«.

 

Resnično bi bilo dobro, ko bi v človekovem svetu ostali samo psi, mačke, konji… ma, tudi govedo, perutnina, celo divjad… medtem ko bi se »človeštvo« v nekem drugem, svojem, sebi primernem veselilo, se oplajalo in razplajalo… na poti k pobesnelemu-maksu in planetu-opic!

 

Tako, zdaj pa je, bržčas, že čas, za to, da za kosilo poskrbim. Dve lepinji in kozarec, dva, vode. Dovolj, da lakote ne bo zaznati, in da tisto malo energije, katero potrebujem, k nastajanju spustim.