Vrata…

Razmišljam o vratih, o svojih vratih. Pogledom se izmikajo, a stojijo, neomajno, masivna, čvrsta, tam, na začetku mojega sveta. Na krepkih, nezlomljivih tečajih, in brez ključavnice, in ključa, le z zapahom, tako težkim, da ga s težavo dvignem, pa mi na misel ne pade, da bi to često počel…

 

Kar je za njimi, kdor je za njimi, temu je moja streha na voljo dana, za celo večnost, oziroma vse do tedaj, dokler se do te strehe ustrezno izkazuje. In mu ni potrebno spraševati, nekih privolitev, mojih, iskati, ker je doma v mojem domu, ker sem tudi jaz njegov, in zanj. Ostalo, in zlasti ostali…

 

Ne vem, morda nekoga tudi potegne k temu, da bi potrkal, in trkal, na ta, moja vrata, da bi to celo brez predhodne najave počel… ne vem, morda, vem pa to, da so vrata dovolj debela, da zvok zadušijo, pa le-ta zgolj do zapaha dospe, vendar – zapah kot zapah, jaz sem na njegovi strani, pa z menoj drži, in za milimeter ne popušča, in me ne kliče, da bi ga pri počitku motil. Kot da bi vedel, ta zapah, da ni vse, kar trka, spuščanja vredno…

 

Nekoč, in dolgo, celo predolgo, sem jih puščal na stežaj odprta, in noben veter jih ni mogel premakniti. Premikali so jih vstopajoči, jih vse bolj pripirali, za seboj in zlasti pred seboj, dokler ni samo ozka reža ostala. A tudi ta se je kot preveč izkazala, in čeprav naj bi skoznjo le redkosti uspelo dospeti, se je izkazalo, da temu ni tako.

 

Kakorkoli že, ta vrata so edino, kar mi je ostalo, da mene preostalega v mojih podobah ohrani. S smradom namreč ni priporočljivo, ne samo v oblačila, in v zidove, tudi pod kožo se zna zavleči, kadar mu dopustiš, ga kot samoumevnost, dopustnost obravnavaš! Tega pa ne želim! Vse življenje se umikam, smradu vseh vrst, in zlasti dvonogemu, pa bi tako do konca kot ne-smrad odživel, četudi odtrpel.

 

Ja, če teh vrat ne upoštevam, če bi jih slepil, potem je bolje, da svojo zgodbo v hipu odpišem! Ob rojstvu so mi dali čisto ime, in takšno bi tudi svojim otrokom zapustil.