Ko sem
se odločil za izstop-iz-javnega-življenja, v kolikor lahko tako porečem svojemu
udejstvovanju, tako skozi medijske objave, kakor v podobah nekih nastopov, doma
i-na-tuđem, takrat se je nek križ pojavil (v podobi črke iks, kakopak, ne
krščanskega, ali hrbtnega), ki je, na debelo zarisan, in težak, legel prek
posameznih področij mojega ustvarjanja…
Pesmi
za otroke – ne pišem več. Napram občestvu, svetu kot takem, je otrok v meni
umrl! Posledica »lepot življenja«. Obstaja sicer še, vem, da obstaja, saj se
porodi vsakokrat, ko je Malo tu, pa – ker od nje ne morem pričakovati tega, da
se meni prilagodi, se »moram« jaz prilagoditi njej, in v dneh, ko sva skupaj, v
hiši bivata, vsaj večino časa, dva otroka, eden manjši, in drug nekje krog
meter osemdeset (domnevam, da me je toliko še ostalo, v višino)…
Neke
družbene kritike, v podobah bodisi satire, ali »resnejših zapisov« (tudi satira
zna biti še kako resna, kadar zmoreš brano tudi razumeti), tudi več ne
zapisujem. Čemu bi, ko pa od več desetletnega dela nobenega učinka ni bilo?!
Lirike,
nekih pesmi v podobah »ljubezenskih«… hahahaha, ehej, kje je to, tudi to so mi »lepote
življenja« potolkle! V ljubezen, ki zmore trajati, in vzdržati… sem upal,
nekoč, vendar, čeprav vem, da obstaja, čeprav na vsake kvatre vidim dve starosti,
ki se kot eno izkazujeta… ne verjamem več, vsaj tu, na svojem bregu, je ne bom
doživel! In tudi sicer je vprašanje, gromozansko, če bi se upal vanjo podati,
je preveč ran odprtih…
Teorije,
s področja psihe, psihoterapije, tudi ne spočenjam več. Še za usodo rokopisa,
knjižnega, mojega, ki obstaja v dokaj zajetnem obsegu, ne vem kako in kaj,
obenem pa se mi zdi, da ničesar nimam pridodati, vsebinsko gledano, in ne
zaradi samega pridodajanja. Tako da…
Da,
ostalo mi je zgolj zapisovanje nekih verzov, v katerih, bolj kot ne, lastno
življenje obravnavam, in o občem kaj spregovorim, in beleženje misli,
razmišljanj, v odvisnosti od navdiha, pač. Nekoč pa…
Kje je
ta nekoč?! Delal sem z več kot polnim delovnim časom, vsakodnevno, v mnogih
uredništvih so imeli mojih besedil na-zalogi, objave so se iz tedna v teden množile,
še na oddihu sta me spremljala (vsaj) beležnica in pisalo… in nikoli mi ni
zmanjkalo zamisli, nikoli me ni neka »kriza pisanja« obiskala, nikoli mi ni
bilo žal zaradi izgubljenega spanja, v kolikor me je k pisanju poneslo v noč,
vedno sem spontanosti sledil, sproti zapisoval, ne zgolj
beležil-ideje-in-jih-nato-obrtniško-udejanjal…
Zdaj mi
je ostal le še Lokucio (opet ja po Vukovom piši-kao-što-govoriš!), v katerega
sem ter tja pošiljam, in to zares obilno počnem, pa neki skromni poskusi, da bi
omenjen rokopis objavo doživel, in to, s čemer se na spletu izkazujem. Kakopak,
obstajajo tudi določeni zapisi, ki so izvedeni, a se, iz tega ali onega
razloga, ne odločim za njih objavljanje…
Brez
besed, zapisanih, me ni. Tistih, katere sam zapisujem. Knjig sem se namreč »nagoltal«,
ogromno sem jih prebral, in kadar se, tu in tam, odločim, da bom z neko
zastavil… ne potrebujem dolgo, da ugotovim, kako me z ničemer ne preseneča, mi
o ničemer novem ne pripoveduje, ali pa se mi z neumnostjo izkazuje. Tudi to zna
biti davek, porojen iz mojega pisanja, kajti – veliko je besed, ki moje dneve
sestavljajo!
Res je,
dogaja se mi, tu in tam, da se povprašam o smiselnosti mojega še-preostalega-mi
zapisovanja, a ker mi početje-na-silo nikoli ni bilo ljubo, pač pa sem vselej
notranjemu vzgibu sledil, tudi po tem vprašanju taistemu sledim, in ubogljivo
sedem za tipkovnico, kadar me k njej posede, čeprav… čeprav sem tudi do
po-misli dospel, nekajkrat, da nikoli-več-ene-same-črke-ne-bom-zapisal/objavil…
objektivno gledano, neke bistvene škode radi tega ne bi bilo.
Kmalu
bo šestdeset let, od mojih prvih rimanj. Malodane celo življenje. In velikokrat
se pripeti, da mi je izvedbeno lažje izpovedati se v podobi verzov, kot v
prozi, da besede preprosto želijo, potrebujejo teči skozi pesem. In se tudi
glede tega izkažem z ubogljivostjo, pač, spontano, da bolj ne more biti. Pa še
lažje mi je, kajti – za zgodbo, izkazano skozi pesem, potrebujem krepko manj
papirja (če ne zapisujem neposredno »na računalniku«), in tudi krepko manj
časa, kot pa za nek prozni sestavek, ki se zna, z nekimi pa-še-to, vleči in
razvleči…
Nekoč
sem razlagal, da bom s pisanjem prenehal takrat, ko bom umrl. Danes sicer nisem
več v to prepričan, se pa zavedam tega, da – ko mi bo zapisovanje usahnilo, če
mi bo, seveda, takrat bo še nek dodaten del mene pokojen, ali pa vsaj toliko
pobit, da se, preprosto, ne bo hotel ne-mojim očem kazati. Tako, pač, je s tem,
da – s čemer se rodiš, s tem tudi, baje, umreš. Vsaj pravilno bi bilo tako. In…
Ko je
Malo tu, takrat mi mora biti vedno nek papir pri roki, da, ko utegnem, ko mi
ona dopusti, tu in tam kakšno besedo zapišem, če se že porodi, pa – ko zaspi,
zvečer, prenesem »na računalnik«, ona pa naslednje jutro komaj dočaka, da
popisan list dobi. Ne vem, zakaj ji je všeč, a ji je, kakor so ji všeč tudi
neki zvezki, z mojimi pesmimi, starimi ne-vem-koliko, katere mi je sin, s
knjigami vred, pripeljal, in sem jih njej dal, da lahko riše in »piše« vanje.
In iz teh zvezkov, doslej vsaj, enega samega lista ni strgala, dočim znajo
listi iz ostalih tudi »(s)frčati«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar