Zgodilo
se je, resda manjkrat, kot sem bil naprošen, a kljub temu, da sem tudi po
naročilu (s)pisal. In se je zgodilo tudi to, da je bil dogovor, o mojem
pisanju-po-naročilu končan malodane takoj po njegovem začetku…
Čevlje
sicer kupujem v trgovini, kadar jih, vendar – ko bi šel ponje k čevljarju, bi
mu povedal, česa si želim – udobne, trpežne, nepremočljive, tople… neke čim
bolj kakovostne, obenem cenovno najbolj naklonjene mi obutve.
Kaj bo
čevljar počel, in kako, ter s čem, da bo dospel do uresničitve mojega naročila,
to me, v bistvu, sploh ne zanima. Menim, da je tako tudi prav, kajti o
čevljarjevem delu, o izdelavi čevljev, praktično ničesar ne vem…
Dogajalo
se je, da so, neki, pač, iskali pesem, namenjeno posebni priložnosti,
potemtakem takšno spominsko, z akrostihom.
Ta
zadeva ni tako enostavna, kot je, morda, videti na pogled, kajti začetnice vseh
verzov so ti v naprej opredeljene, iz njih, branih navzdol, moraš prebrati ime
in priimek, recimo, osebe, kateri je pesem namenjena. Verjemi, niso vse črke
dovolj »hvaležne«, da bi se kot začetnice pojavljale, obenem pa so-tvorile, z
besedami, katere bi »odpirale«, in z ostalim celotnim besedilom, neko
smiselnost, lastno ali besedila kot takega.
Prav,
vse je moč razrešiti, in tudi to, načeloma vsaj…
Potem
se je pa že začelo zapletati, v pogovoru, običajno.
So
namreč takšni, ki te imajo za nekakšno tajnico, in menijo, da ti bodo »narekovali«,
ti pa boš zapisoval, oziroma, če dejstvom ustrezneje zapišem – govorijo ti o
tem, kaj naj bi ti o določeni osebi povedal, potemtakem ti neka svoja mnenja o
njej vsiljujejo, so pa dobesedno gluhi za tvojo željo po tem, da ti to osebo –
opišejo, po njenih značilnostih, ne vem, značaju, navadah, »muhah«, odlikah…
kajti nikoli nisem želel v takšno pisanje vnašati mnenj nekih drugih, o dotični
osebi, pač pa osebo kot tako, da sama sebe v zapisu prepozna, ne nekega mnenja.
Rado se
zapleta pri nekem roku, pri času, potrebnem za izdelavo nečesa takšnega.
Pridejo tik-pred-zdajci, in še preden pridejo, že bi radi napisano odnesli s
seboj!
Da, saj
pisanje je enostavno, takrat, ko te samo povleče, ko te tisti navdih dobesedno
požene v tek, da se zaustaviti ne zmoreš, vendar – tudi za navdih neki
predpogoji obstajajo, tudi on ne zmore na povsem neznanem delovati… in se,
obenem, z nekimi verodostojnimi vsebinami izkazovati.
Cena
storitve, cena dela… ja, to pa sploh zna biti problem, kajti – kaj-pa-je-to-kaj-takega-pesem-napisati…
to pa, zagotovo, ne more toliko stati!
Nič »takega«
ni napisati pesmi, ob določenih, izpolnjenih, predpogojih, kakopak. Če znaš, če
zmoreš, je samo vprašanje dela. Če veš, o čem, je samo stvar razmisleka. Če
veš, zakaj… zagotovo ne za to, da bi za lepopis nekemu kaligrafu… ali za
okvirjanje darila… oboje je rutinsko delo, in krepko manj časa vzame… dal
krepko več, kot si pripravljen avtorju izvirnika plačati za njegovo storitev!
Pa, da
ne bo nesporazuma – kar nekaj tovrstnih zadev sem naredil, in sem dva v podobi
osebnega darila izkazal (poskrbel za lepopis in okvirjanje), ostale pa »zgolj«
v natisnjeni podobi izročil, tudi kot darilo svoje-storitve, brezplačno, vendar
– ko od nečesa živiš, to ti je edini vir prihodka… ko ti takšna zadeva kar
nekaj časa vzame (in največ za samo »pripravo« za končni izpis)… ko nekdo dospe
k tebi, kot morebiten naročnik, in s svojimi pričakovanji… takrat ne
pričakuješ, tega, da boš tisti njegov kaj-pa-je-to-kaj-takega slišal, ker – če to
ni nič takšnega, čemu potem k meni hodiš, čemu kar sam ne narediš?!
Kakopak,
bili so tudi enostavnejši primeri nekega naročanja, iz »nezasebnega sektorja«, pri
katerih se tudi nismo mogli zediniti. Pa ne zaradi denarnega vprašanja, ne, pač
pa – ko grem k čevljarju, mu povem česa si želim, medtem ko tista kaj bo počel,
in kako, da bo moji želji ustregel, prepuščam njemu, on mora svoj »osebni odtis«
v čevlje dati! In natanko tako je tudi pri pisanju, še bolj, tudi jaz imam svoj
»osebni odtis«, pa – če tega »odtisa« ni, potem sebe v izdelku ne vidim
drugače, kot v obliki neke verzirane tajnice, ki bo, s svojim hitrim tipkanjem,
v čim krajšem možnem času, v izdelek vnesla – »osebni odtis« tistega, ki ji
narekuje.
Da,
sem, tu in tam, tudi po naročilu spisal, kadar sem vedel komu pišem, in o čem.
In kadar je ta, ki mi je naročil, vedel kdo in kaj sem jaz, in mi je, po
izdelavnem vprašanju, pustil »proste roke«.
Ostalim
pa… saj ni potrebno iti po čevlje k čevljarju, tudi v trgovini jih je moč
kupiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar