Spomini, spomini…

Beseda, prvi sklon množine, vsebuje tudi nek napotek, tisti »mini«. Daj, mini že enkrat, premini…

 

Lepo je, če se imaš česa spominjat. Zmoreš ugotavljati, kako si hodil, kje, kam te je vodilo, življenje, do kod si dospel. Imel sem srečo, pravzaprav sem si jo sam ustvaril, pa me pot ni vodila od bifeja do bifeja, pač pa sem spoznaval neke posameznike, tudi tiste, o katerih sem že kot otrok poslušal, se njihovih del učil, jih prek televizijskega zaslona gledal. Literate, »estradnike«, od igralcev do glasbenikov, politike, na »domačih« in, od devetdesetih dalje, »ne-domačih« tleh…

 

Spoznaval sem tudi tisto »nižje«. In med lepe, spomine, se je gorovje bolečih zasidralo. Zelo bolečih, pravzaprav žgočih do samega konca. Takšno, pač, je življenje. Moraš prek blata, pa čez travnato pobočje, skale, da do vrha prideš.

 

Nekajkrat so me nagovarjali, da bi spomine, svoje, spisal, češ – toliko in toliko teh in teh si spoznal, moraš napisati!

 

Kaj bi pisal?! O teh in teh?! Oni so, vsaj večinoma, v moje življenje samo vstopili, za bežen hip, redki od njih so že živi, in še redkejši tisti, katere smem v vsakem (dostojnem, kakopak) trenutku poklicati. Koga navsezadnje zanima, kaj je nek ta in ta meni »dal«, mi pomenil?! Kdo bo sploh razumel, kaj pomeni to, da neka devetdesetletnica, katere pesmi si se kot šolarček učil, pride na tvoj literarni dogodek, »samo« zato, ker te »mora« spoznati?! Ko vidiš nek drug obraz, nekoliko mlajši, resda, a še vedno dovolj star, da veš, da si osebo, nekoč, poznal, in koplješ, koplješ, da, končno, ugotoviš kdo je, od kod jo poznaš?! In ona tebe pomni, starega največ sedem let, po nekih petdesetih letih, in zaradi tebe je tam…

 

Bo kdo razumel, kaj pomeni, bom kar primerjavo med Mohamedom in goro uporabil, da si nekoga od daleč, spoštljivo zrl, leta, desetletja dolgo, sanjal o tem, da bi smel pristopiti, a se je prav obratno zgodilo, in je gora k Mohamedu prišla?! Kako je, ko neki »telesni čuvaji« formalno »izpuhtijo«, in dospeš v rokovanje z varovano osebo, ki, začuda, tudi ve o tebi, čeprav se poprej nikoli nista srečala?!

 

Bo kdo razumel kaj doživljaš, ko se, pol ure po prihodu, znajdeš na neki ploščadi, in prvič, v »tujem« mestu, v »tuji« državi, in je »obveščevalna« tako učinkovita, ko te z besedama »brada« in »klobuk« naokoli opisuje, da k tebi pristopajo poprej ne-videni, a z enakim delovanjem izkazujoči se, v rokovanje, objemanje, poljubljanje?! In se jih znajde nekaj, ki se kot klopi »prisesajo« nate, ali pa, kdo bi vedel, te medse vsrkajo, pa – kamor ti, tam tudi oni… in si, ob naslednji priložnosti, tudi že v nekem drugem, tretjem… tebi mestu, in državi, ker te tudi tam želijo imeti.

 

Bo kdo razumel, kako je, ko ti malodane glasilke že odpovedujejo, pa ne radi dretja, pač pa ker malodane dve uri že govoriš, in je, kot bi »dvorana« ure doma pozabila, pa bi še… in še… in še… medtem ko je noč že dobro zakorakala?! Kako je, ko možakar, ded bi ti lahko bil, po letih, pesnik, ves v povojih, zaradi kožne bolezni, naredi izjemo, in zapusti svoje domovanje, »samo« zato, da te pride videti, poslušati, pozdraviti?! In mož podobnih let, nekoč vrh Dežele podalpske, sicer, v osnovi, prijatelj tvojega očeta, na breg prileze, ker je slišal, da si tam, v hiši, in te tudi želi pozdraviti…

 

Dvomim, močno dvomim, da je obče »razumevanje« takšnih stvari skladno dejanskemu razumevanju! Meni pa… nobena nagrada, razne komisije o njih odločajo, mi ne pomeni niti delčka toliko, kot mi pomeni – gora, ki je k Mohamedu dospela!

 

Preostanek življenja, mojega, o katerem naj bi pisal?! V podobah »rumenega tiska«, morda, da bi bilo občim zanimivo, razumljivo, brano?! Neki trači, denimo, nekakšno pranje-umazanega-perila?! Z rumenci nikdar nisem sodeloval, čeprav so me k temu nagovarjali, čeprav bi se dalo dobro (za)služiti. Tračev ne prenašam. Za perilo imam pralni stroj…

 

Nekateri, ki me »poznajo« tudi petdeset let, in dlje, menijo, da me poznajo, vendar – kako bi me, ko pa niti razumejo ne, tistega, kar jim pripovedujem?! Kako bi me »poznala« šele občost?! Obenem pa – pol stoletja zapisujem, v zapise »sebe vnašam«, pa – kdor me prek zapisanih besed ni spoznal, doslej, ta me tudi prek nekih spominov ne bo! Ob čemer je moje življenje, vsemu navkljub, povsem preprosto, vselej sem se iskreno kazal.

 

Ja, ni česa pisati, čeprav… nekoč sem, po opravljenem nakupu, v Merkatorjevem centru, v Ljubljani, sedel h kavi, in preden je natakarica prinesla naročeno, se je na mizi znašla beležka, in sem neke verze vanjo zapisoval. Ni mogla obvladati radovednosti, tista natakarica, in je videla (ugotovila), da pišem pesem, ter me povprašala, če se s pisanjem resneje ukvarjam. Pritrdilno sem ji odgovoril, in izvedel…

Da je tudi ona pisateljica, zastavila je namreč s pisanjem spominov, svojih, kakopak (ne vem, če jih je trideset štela!), in izhodišče teh njenih spominov je bilo dejstvo, da – je prišla v širši izbor za bebavega »big braderja«! Tako da…

 

Dodaten razlog, za to, da svojih spominov ne bom spisal. Bi se v prehudi konkurenci znašli, na tržišču, med spomini raznih branjevk in branjevcev!