Sušilo
je polno, dan je prazen, tema se je zgostila. Prvo sem odnesel v kuhinjo, nekaj
vetra je vseeno ujelo. Drugemu sem kratkega nalil, čeprav sem pred uro
razmišljal o tem, ali bi popil analgetik. Proti temi pa…
Še
najhujša je tista, ki je v beticah doma, posledično tudi v prsnem košu! Njej se
zoperstavljam, od nekdaj, do nekoč, ko je ne bom več zaznaval. Brezuspešno se
zoperstavljam, kajti tam, kjer ni, kjer niti semena ne obstajajo, da bi
pognalo, kaj šele obrodilo, tam so vsi poskusi zaman!
Ne vem,
ko bi imel možnost takšnega izbiranja, kaj bi izbral. To, da nikoli ne bi
dospel do spoznanj, do katerih sem, ali to, da bi se s temi spoznanji že rodil.
V prvem
primeru bi mi neka upanja ostala, resda neutemeljena, lažna, vendar bi. V
drugem bi bil nekje, ne vem, morda na Aljaski, s prvim sosedom nekaj dni vožnje
oddaljenim. In ne ena, ne druga možnost me ne zadovoljujeta, ne maram mrazu in
ledu!
V tem
trenutku bi bil nekje drugje. Nekje daleč drugje! Pa čeprav v sami materini, le
da bi bilo (s)poznano dovolj vstran. In bi razvlačil, in razvlekel, te
trenutke, vse do tistega, v katerem bom ugasnil. Bi bil, a ne bom, in ne morem
biti. Zaradi moje štiriperesne deteljice, otrok. Že tako sem predaleč stran od
njih, že tako jih krepko premalo imam, v življenje, vsakdanje, dane.
Včasih
pomislim, da bi bilo bolje, ko ne bi spoznal nekih tistih, v katerih sem,
očitno, videl preveč, vsekakor pa več, kot je v njih videti, dobrega, kakopak.
A v takšnem primeru danes mojih čičkov ne bi bilo, oni pa so, v bistvu, vse,
kar mi je ostalo, kar imam, pa čeprav na obroke, občasno, in po drobtinah.
Obenem pa – bolje ne imeti, ničesar, kot domnevati, da imaš, in, zatem, v
prazno dlan strmeti!
Res je,
nesmiselno bi bilo, ko bi tajil – na svoji poti sem tudi napake delal, a radi
njih nihče ne trpi, in račune zanje sem sam nosil, ali pa jih še vedno. In
ničesar takšnega nisem počel, in spočel, da bi se mi moral, radi tega, hudič na
vrat obesiti, a kljub temu – kadar živiš v svinjaku, takrat ti ni treba blata
iskati, niti vanj stopiti, bodo drugi poskrbeli, da se boš v njem znašel! O teh
drugih pa domnevaš, dobršen del svojega življenja, da so tebi vsaj podobni, če
že enaki niso, potem pa… potem te pa, pač, spoznanje trešči, in to dobro, po
glavi! In po življenju samem, seveda.
Nekoč
sem bil pristaš brezpogojnega dajanja-dobrote, nenehnega poskušanja razumevanja
razlogov, vzrokov, zaradi katerih se izkazujejo tako kot se, danes…
Danes
mi je popolnoma vseeno, to, zaradi česa me je strupenjača ugriznila, pomembno
mi je samo spoznanje, da me je, in poskus, da ugriz preživim.
Vajen
sem biti-grd, od bebcev drugačnega »razumevanja« tudi pričakujem ne, navaditi
se moram vračati. Resda ne na načine, na kakršne se oni izkazujejo, a kljub
temu, vračati! Ne bom strupenjače hranil, jo božal, v svojih nedrih grel, zato,
da bi me usekala!
Nekoč
si želiš živeti, v življenju celo tisto Lepo vidiš, a kaj, ko dospeš, zlahka,
do tega, da ti želja ugasne, in, očitno, vid opeša! In to samo radi tega, ker v
dvonogih podobah iščeš, pričakuješ, tisto, kar naj bi v njih tudi bilo,
človeka! Ne vedoč, da so se okoliščine, desettisočletja nazaj, kruto poigrale,
in žival pripeljale v človekovo telo.
Neformalno
sem se že pokopal, zgolj formalno, uradno še obstajam. Nekdanjo radost je
nadomestila bolečina, nekdanjo svetlobo trpljenje. In se borim, s samim seboj,
da gnevu, gnusu do zmage ne pustim, da porajanja sovraštva v sebi ne začutim!
Čeprav bi mi bilo z njim krepko lažje, in čeprav bi s krepelom bistveno več
dosegel, zlasti sebe obvaroval, kot sem dosegel s tem, da sem skušal po
najboljših močeh z dobroto, z nesebičnostjo, z resnico. Mojo, kakopak, kajti
izven sebe sem jo, kaže, zaman pričakoval!
Sliko,
katero »lepim«, sem, resda, enkrat že uporabil, a jo ponovim… nekako sodi k tu
zapisanim besedam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar