Diskriminacija, čista diskriminacija!

Jutri je praznik, celo dvojen! Dnevu reformacije bo sledila – noč čarovnic! Izjemna zadeva, takšna kombinacija, niti slučajno ne obstaja po nekem drugem slučaju, kot po tem, da je bebavosti vse dovoljeno…

 

Reformirati nekaj, izvesti reformo, neko predrugačenje… reformacijo naj bi, v konkretnem primeru praznovanja, kot nekaj pozitivnega, v boljše vodečega, naprednejšega doživljali… po drugi strani pa, hip za tem – posnemanje enega najbolj, če ne celo najbolj, degeneriranih okolij sveta, obujanje, pa čeprav samo v besedah, in tozadevno, nekega čarovništva, in čarovnic, nekih starih, domnevno prežvečenih, a zares nikoli minulih časov…

In vidiš, ne samo, da to dvoje ne gre skupaj, ne najbolje, ne najslabše, še več – reformacija je dana obema spoloma, dočim so pri noči-čarovnic čarovniki povsem izključeni, moškim pri tem ni nobenega mesta! Spolna diskriminacija, prav nič drugega!

 

Obstaja dan cvetja, nek dan-žena, ali, bog-vedi, nek dan vseh tistih, katerim je vagina v imetje dana… in obstaja dan trnja, nekih, bojda, mučenikov (op. p. mimogrede, ne vem kako naj uskladim obče »de'ce« s temi mučenimi?!), in pri vseh ostalih praznikih nikjer niso posebej obravnavane ženske, in posebej moški, ne, vsem je praznovanje omogočeno in dano, le… pri noči čarovnic pa se krivica izkazuje! In to popolnoma brez potrebe, kajti…

 

Koliko jih je, teh čarovnikov, v okolju! Česa vsega niso čarali, resda ne tudi sčarali, a kljub temu, od pravične, pravne družbe, vse do boljšega, drugo-švicarskega živetja! In prav nič ne zaostajajo za čarovnicami, tudi v njihovih beticah ničesar omembe vrednega ni najti! Še več – za razliko od čarovnic, ki so znale na grmadah končati, so tem čarovnikom pota v boljše, in še boljše, njihovo, kakopak, postlana!

 

Ne, res ni pravično! Tudi junaki, ljudski, no, tisti, pač, ki so to bili, četudi le za hip, takrat, ko so zatečeno delili, si lastne omembe dan zaslužijo! In celo več jih je, po nekih ključih-delitve-položajev, kot čarovnic! Ja, tudi takšni ključi obstajajo, s katerimi po podobah mednožja ugotavljajo, o tem, kdo ima v betici več, kdo bo uspešneje v neuspešnost popeljal! Kakorkoli že…

 

V odpravo te krivice, vsaj te, predlagam, da državni organi (mejduš, kakšna beseda, po vsej verjetnosti tudi najbolj primerna, večinoma vsaj, za tiste, ki državo »vodijo«) razglasijo nov praznik, Dan čarovnikov (vem, pravopisno bi moral besedo dan zapisati z malo začetnico, vendar, ne morem si pomagati, sem okostenel, starokopiten, predvsem pa – imel sem, da, tudi to, srečo, pa so me jezika učili tisti, ki so o njem tudi nekaj vedeli, in ne ti, sodobni, »strokovnjaki«, jezični, ali, ne vem, jezikovni)! Umestijo naj ga, datumsko gledano, takoj za Božičem! Tja namreč, po bebavi »logiki«, tudi sodi, kajti – obstaja boljša kombinacija, kot je ta, da takoj za tem, ko nekega, bojda, buditelja upov odpraznuješ, proslaviš tudi tiste, ki – te upe pobijajo?!