»Na
kraju je sve badava,« mi je povedala, izhajajoč iz zadnjega verza moje pesmi, »ali
do kraja nije.«
Res je,
tudi tako bi bilo moč ugotavljati, izhajajoč iz sebe, in s pogledom na sebe,
kajti…
Če
zastavim z drugim delom, s tem »do konca pa ni (zaman),« potem to lahko samo
tako zapišem, da se takšna ugotovitev lahko nanaša izključno na človeka, ne na
vsakogar in na vse, in na njegovo potrebo, da vse do konca lastnega življenja
le-to kot človek odživi! Pomeni, da odživi v svoji nesebičnosti, v svoji
potrebi po tem, da se nekomu daje, da za nekoga živi, da v življenju tega
nekoga tudi lastno življenje išče, in najde, njegovo smiselnost! V nasprotnem
primeru… žreti, piti, pariti se, kopičiti… vse, dobesedno vse zgolj metanje
časa v zaman! V doseganje nekega lastnega ugodja, za katero je svetu, celoti,
malo mar, glede tega, ali obstaja, ali ne, in mu/ji je malo mar tudi za samo
obstajanje, kot tako! Živeti, da ti živečemu mine čas… bolj neumnega načina
izkazovanja neke prisotnosti na tem planetu, preprosto – ni! Tako da…
Res je,
ni zaman, vse tisto, kar kot človek počneš, ne glede na to, da imaš, za to,
malodane praviloma, s trpljenjem povrnjeno! A vsaj to veš, da se smeš v samega
sebi zazreti, v nekem zrcalu, in mirne vesti oditi!
In, če
nadaljujem s prvim delom, s tistim »na koncu je vse zaman«, potem… odvisno od
zornega kota! Galileo se je za svojega življenja dobesedno v zaman trudil, z
okroglo Zemljo, on sam, od tega svojega truda, ničesar ni imel, pozitivnega, in
veliko, ogromno slabega, trpljenja, so mu povzročala, njegova prizadevanja za
resnico, njegovo sledenje resnici, vendar…
Ko bi
bilo moč o smiselnosti nekega obstajanja govoriti izključno znotraj tega
obstajanja, potem bi bila ugotovitev o »zaman« pravilna, vendar – ker se smiselnost
rada tudi naknadno, celo večinoma izkaže, časi za Galileom govorijo o tem, da
možakar sodi med redke, izjemno redke, ki – niso živeli zaman! »Njegova«
resnica je namreč smela zaživeti! Hm…
Po
drugi plati, ja, je smela zaživeti, čeprav v dobršnem svojem delu v zaman,
kajti – koliko je odkritij, koliko ugotovitev, nekih izumov, izpopolnitev… ki,
od prve/ga do zadnje/ga omogočajo krepko bolj drugačen, lepši, boljši svet,
obenem pa so, v odnosu občestva do njih, povsem v zaman! In tudi v obratni
smeri, občestvo se ni, radi njih, vsebinsko gledano, niti za pikico spremenilo!
Je pa
res tudi to, da se marsikaj, raje malodane vse, kar počneš, kadar živiš
življenje človeka, v zaman izkaže, od tiste namere, najlepše, najboljše,
svet-narediti-lepši naprej! In prav nič ne pomagajo neke, bebave, trditve, češ
da s posamičnostjo, s posameznikom svet spreminjaš, kajti – človek rojen,
človek živeč, človek umrl, nagoni pa tudi prek svojih meja ne zmorejo,
posamično ali naenkrat, kot celota!
Ni komentarjev:
Objavite komentar