Ne
pritožujem se čez svojo samost, daleč od tega – ko bi mi bilo moč, bi jo
razširil na tisoč hektarjev, raje krepko več, in krog nje upoštevanja vreden
zid sezidal, ter poskrbel, da ga ne bi bilo moč preplezati…
In – če
sem že obsojen na to, da med živalmi živim, bi jih, na teh hektarjih, veliko
naselil, tistih uradno prepoznanih, seveda, kajti one ne znajo samo vračati,
pač pa zmorejo dajati, same od sebe, brez slehernega zadržka, brez sleherne
preračunljivosti, in zlasti brez sleherne sprijenosti!
Ne, ne
moti me moja samost, moti me, da je preblizu vsemu tistemu, čemur skuša »ubežati«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar