S seboj
mi uspeva že sedeminšestdeset let živet, in ni vrag, da samega sebe do konca ne
bom zdržal!
Nikoli
me nihče iz nekih brezen, v katerih sem se znašel, ni vlekel, vselej sem sam iz
njih splezal.
Nisem
ne razdvojen, ne raztrojen, ne raz-na-ne-vem-koliko-koncev, pa se ne morem s
samim seboj kregat, čeprav se, marsikdaj, k vragu pošljem, kadar si naziv
bedaka pripišem, zavoljo nekdanjih uspelih mi »podvigov«, v katerih sem dobroto,
iskrenost in zaupanje v svinjska korita vsipal.
Dobrote
mi je še ostalo, v neokrnjenem njenem obsegu, le »sramežljiva« je postala, pa
noče k vsakomur. Z iskrenostjo ne želim imeti težav, le ovinke bo znala
narediti, da ne bo halo-efekta, v podobah podtalne dejavnosti, podpirala. Zaupanje
pa… neomajno, še vedno, zmore biti, le prstov imam preveč, na eni sami roki, da
bi preštel vredne ga.
Brezen
se ne bojim, so me dosedanja do navajenosti popeljala, in le poslednjemu se bom
dal, brez slehernega pomisleka, da dokončno v njem ugasnem.
S seboj
nisem zadovoljen, a ravnanj ne bi spreminjal, ker za njimi stojim, in si
zmorem, zroč v zrcalo, četudi umišljeno, vsa predočiti, ne da bi radi tega v
spokori moral na kolena.
Potemtakem,
če zaokrožim, se lahko celo z neko ne-povprečnostjo (po)hvalim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar