Nimam časa…

Nimam časa, pa čeprav mi je v dnevih, mesecih, morda v letih, celo v nekem desetletju dan, za to, da bi ga v prazno, in praznini, namenjal!

 

Nimam časa, da bi se, posledično, »po glavi tolkel«, zaradi takšnega namenjanja, in predvsem zaradi odzivov praznine.

 

Nimam časa, v katerem bi uspel zatreti lastno potrebo po dajati-iz-sebe-in-sebe, po možnosti pomagati, se z dobrim izkazovati.

 

In – vzel sem si čas, da se učim, in naučim, do konca, tega, da se s poprej omenjeno potrebo, svojo, povprek ne izkazujem, zgolj izbranim! Pa…

 

Če že ne bom drugače zmogel, in zdržal… če bo želja te moje potrebe presegala njeno izkazovanje… raje se v pasje zavetišče podam, z vprašanjem, če potrebujejo pomoč, kot da bi – v prazno, in praznini, svoj čas namenjal.

Za v prazno, in za praznino namreč – nimam časa.