Nekoč,
dolgo je že tega, je glavni in odgovorni neke mariborske revije, ob
prihajajočem Novem letu, nas, sodelavce, dopisovalce, povabil na druženje ob
večerji. Ne pomnim imena gostišča, nekje v bližini Maribora se nahaja, v smeri
proti Rušam, pomnim pa, kakopak, sámo druženje, oziroma tisto, kar je, iz
njega, vredno pomniti, meni.
V tej
reviji sem imel sebi ustrezne »šefe«, že omenjenega, in urednico, in tudi ona,
oba, sta bila, bi si upal trditi, zadovoljna z menoj, z mojim delom, kajti –
snovala sta tudi to, da bi me iz zgolj nekega dopisovalca, nikakor vezanega,
pogodbeno, denimo, na samo revijo, »transformirala« v osebo z novinarsko
izkaznico, v osebo, ki bi na razna politična dogajanja hodila, in nasploh
dogajanja v podobah družbenega in družabnega življenja, in potem, povsem
prostih rok, kakor sem vselej počel, in le na tak način sodeloval, s komerkoli,
neka lastna mnenja posredoval v objavljanje.
Kakopak,
»usoda« se zna poigrati, in to tudi počne, zlasti takrat, kadar ima, denimo,
neka politika odločilno besedo, pri nameščanju, odstavljanju odgovornih, in
kadar je ta politika dovolj nizkotna, dovolj »demokratična«, da se za nič,
razen za lastne interese, ne meni, in kadar se odgovorni, na primer v nekem
mediju, kot neljubi, pravzaprav kot neprimerni izkažejo, ker si, predrzneži
nemarni, dovoljujejo ne samo imeti neko lastno mnenje, pač pa tudi to, da to
mnenje nasprotuje mnenju – politike…
In sta »padla«,
oba, v reviji, in z njima njun načrt, povezan z menoj, medtem ko sem sam…
Imam
navado, da z vsakomer ne sodelujem, nerad si roke mažem, in zlasti ne sodelujem
takrat, kadar se ta vsakdo z neko pokvarjenostjo izkaže, pa – ker so določeni,
znotraj časopisne hiše, komajda dočakali odstranitev poprejšnjih obeh, in so
bili, kakopak, na liniji dotične stranke, sem obelodanil svojo odločitev: v to
revijo ene same črke ne bom, nikoli več, poslal! In je tudi nisem, do
dandanašnjega, in je tudi ne bom.
Kakorkoli
že, da se izhodišču povrnem, druženje je potekalo v izjemno prijetnem ozračju,
pogovora ni bilo potrebno siliti, tekel je kot namazan, in v nekem trenutku me
je glavni in odgovorni, vedoč za obseg mojega pisanja, vedoč, da mi nikoli téme
ne zmanjka, posledično besed, povprašal – Uroš, povejte, od kod vse to črpate?!
Osnova,
in vsekakor tisto, kar najbolj odloča, je, zanesljivo, v meni. Očitno sem se z
njo rodil, kajti branje in pisanje sta me že od malega vlekla.
Nekaj
pridoda samo življenje, spoznavanje različnih okolij, različnih praks,
različnih posameznikov, po vseh merilih, od socialnega stanu do, ne nazadnje,
izobraženosti, ali zgolj – »izobraženosti«. Vse ostalo, tisto najmanj pomembno,
tisto, kar le o tem odloča, o čem bom v nekem trenutku (s)pisal, tisto pa, tako
sem mu odgovoril – samo poročila vklopim, in mi nekaj uvodnih minut zadošča,
samo časopis vzamem v roke, in prvi dve, morda tri strani preberem… neumnosti,
nesposobnosti, »nalaganja«… kolikor želiš! Pa sploh potrebe ni po tem, da bi se
za nekimi témami gnal, ne, kar same od sebe pridejo k meni!
Očitno
je bil odgovor všeč, glavnemu in odgovornemu, kajti za naslednjo številko,
revije, prvo v letu, katerega prihod smo družno »proslavili«, je napisal
uvodnik, in ga, ta moj odgovor, izpostavil. Čeprav…
Danes,
ko zadeve malček bolje poznam, kot sem jih poznal »včeraj«, in ko se mi je še
neka gora dodatnih izkušenj, nečesa doživetega, povečala, bi odgovor, ne
vsebinsko, zgolj za malenkost, popravil. Pravzaprav bi ga celo moral, glede na
to, da časopisov in poročil ne »spremljam« več. Izpustil bi poročila, in
časopise, in, povsem preprosto, pojasnil: kamorkoli pogledam, povsod samo
neumnost vidim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar