Zgolj pesnik sem, nič več…

Mislim, tako, uvodoma, vseeno nek pripis izkažem…

Kakopak, da nisem samo pesnik, še z marsičem drugim se zmorem, in smem, izkazovati, vendar – ker bom v tem zapisu govoril o sebi na področju poezije, o svojem pesniškem ustvarjanju, in vse ostale zadeve pri tem niso pomembne, zato – zgolj pesnik sem, nič več…

 

Seznanjen sem, že dolgo nazaj, z nekim tako-kakor-pišeš-ne-boš-prišel-v-domoznanstvo. Ne, pri tem ne gre za sam nek stil pisanja, mojega, za njegovo nedovršenost, na primer, daleč od tega, gre, preprosto, za to, o čem pišem, in za to, na kakšen način to počnem, pač, z zapisovanjem določenih trditev, dejstev, resnice. Kakopak pri tem niso »boleče«, okolju, neke moje, na primer, pesmi, pisane za otroke, pač pa predvsem tiste, ki sodijo v satiro, konkretno v družbeno kritiko…

 

Doživel sem, dvakrat, da nisem dospel do tistega, do česar naj bi, po mnenju nekih, ki so tudi so-odločali, pač pa sem v enem primeru za dva-klina-na-lestvi nižje pristal, v drugem pa sem bil izločen, z nekim ne-ta-pa-ne…

 

Doživel sem, da niti v širši izbor, nečesa, pač, in pri nečem, nisem dospel, pa čeprav so bili celo »so-tekmujoči« presenečeni, prepričani v to, da bi moral v najožjega priti…

 

Doživel sem poskuse »časopisnega linčanja«, tudi vem, kdo, katera opcija, politična, je vislice zame, in meni, postavljala, neuspešno sicer, a je. Vendar…

 

To, kar zapisujem, nima priti od kod drugod, kot iz mene. Jaz pa sem sestavljen tudi iz nekih svojih vrednot, načel, védenj… potemtakem tisto, kar napišem, ne samo da ne sme, pač pa, preprosto, ne zmore biti drugačno od mene, ker – nikoli se nisem prodajal, nikoli nisem v-riti-lezel, nikoli nekim bednim ciljem, pa čeprav v podobah nagrad, svoje podobe podrejal! Nasprotno – če vem, da je nekaj res, bom za tem tako stal, kot si bom za to tudi prizadeval.

 

Ne trudim se biti všečen raznim komisijam. Naj najprej pokažejo, njihovi člani, več, kot sem pokazal jaz, ali vsaj toliko, pa jih bom drugače gledal, in videl.

 

Ne trudim se biti všečen občemu »okusu«, daleč od tega, celo sodelovanje z neko radijsko postajo, ki mi je nudila redno, vsakodnevno oddajo, sem zavrnil, ker so od mene želeli neke šraufcigersko-stofane »fore«. Žal, nisem klovn, in si ne želim postati. Potemtakem…

 

Potemtakem, če zgolj redke nagovarjam, če zgolj v redkih svoje »odjemalce« iščem… in ti, redki, malodane praviloma »poslujejo« na enak, ali vsaj podoben mi, način… potem – pač, se-la-vi, ne da se, baje, obenem prdnit in iztisnit!

 

Jaz sem zgolj pesnik, in zgolj s tem razpolagam. Nikogar brezplačno ne gostim, nikdar nekega vola na žaru pekel, ne trkam od vrat do vrat, ne telefonarim, ne »lobiram«, ne nasmiham se, pač pa se znam, če znese, nasmejati… ne prilizujem se, prej bom kakšno žolčno izustil… ne priklanjam se, še manj klanjam, prej bi v riti brcal…

 

Nisem ne prvi, ne poslednji, ki plačujem to, kar in kakršen sem! A sem, za razliko od ostalih – sem!

Ta ne-prvi-ne-poslednji mi je v tolažbo, kolikor je sploh še potrebujem, po tem vprašanju, prav tako mi tolažeče deluje moje samo-zavedanje, podobno tudi tisti neki »vrhovi«, meni ljubi, spoštovani, in tisočkrat vrednejši, meni, kakopak, od neštetih dolin!

 

In, res je, nisem dospel v domoznanstvo. Vsaj ničesar o tem ne vem. A sem nadaljeval, tako kot poprej…

In nisem več k »lestvi« hodil, tam kjer so me za kline nižali, me celo od nje odvedli. A sem nadaljeval, kakor bom tudi v bodoče, dokler bom pisal.

In niti slučajno se ne želim znajti v bližini nekega ne-ta-pa-ne, ker mi, povsem iskreno, drek smrdi, pa če je dvonog ali ne.

 

Zmorem se primerjati z marsikaterim, pesnikom, v Deželi, jamčim, ne bo mi nerodno. Ne vem čemu bi mi bilo?!

Marsikateremu, celo nagrajenemu, bi lahko poduk dajal, denimo o poeziji, spisani v njeni klasični formi.

Enega ne poznam, med njimi, ki še drugače, kot samo v slovenščini, piše, in to – klasično poezijo!

Tako da, res, naj se še tako, morda, domišljavo sliši, a – zmorem, zmorem, vse zgoraj našteto, ne da bi potreboval, radi tega, (za)rdeti.

 

Pač, tako je, zgolj pesnik sem… in ne trgovec, politik, lobist, prostitut. To pa stane, verjemi, čeprav se splača plačevati in ostati – zgolj pesnik!