Ne vem,
čemu ob petkih, ob tistih petkih, ko gre Malo od tu, sploh poskušam (za)spati,
ko pa mi, še vedno, ne uspeva, pač pa, po nekem premetavanju v postelji, noč
preživim pred zaslonom, v šahiranju in razpredanju misli…
Že
dolgo je, kar sem slišal, da se bom že navadil, njene odsotnosti, da mi bo ta
odsotnost postala normalna, samoumevna, in bom lahko spal. Ne vem, kaže, da
nisem normalen, da tudi moja čustvovanja ne sodijo v normalo, kajti…
Štiri
leta so minila, kar živim tu, na svojem bregu, štiri leta, pa se še vedno nisem
navadil na to, da so ostali trije, moji čički, sto kilometrov stran od mene,
oziroma obratno! Ja, to dejstvo sem v-zakup-vzel, se ga zavedam, vsekakor, a da
bi se navadil, da bi ga kot neko samoumevnost, celo normalo občutil… ne, ne
gre, in dvomim, da bo kadarkoli šlo! In tudi tega, da mi je Malo, na nek »čuden«
način, iztrgano iz življenja, tudi tega se ne morem navaditi! Pa bi spal, še
kako bi spal, ko bi mi bilo možno…
Ko veš,
da imaš, nekje, v nekom, tisti Dobro, ko se zavedaš, da je tega Dobrega tako
hudičevo malo, na tem planetu, takrat zares ne zmorem razmišljati o tem, da je
njegova odsotnost samoumevnost, s katero se je potrebno sprijazniti, se na njo
navaditi! Ne, ne morem! Na odsotnost Slabega bi se, domnevam, zlahka navadil, a
kaj, ko se vedno pri-roki-znajde, vedno poskrbi, da me na ta ali nek drug način
obišče, mi zagreni, uniči, pobije! Pa se ga je nesmiselno odvajati, bi bilo
bolj smotrno odgovoriti na ustrezen mu način, udariti nazaj, še močneje, čeprav
– ja, tudi radi tega slabega mi je bilo kar precej nespečih noči podarjenih!
Tolažim
se s tem, da bo v noči na nedeljo bolje, me bo utrujenost premagala, in bom
spal za dve noči. Resda zgolj nekih sedem, osem ur, a toliko bolj intenzivnega spanja.
In bo potem spet za nekaj časa mir, čeprav… tudi takrat, ko spet začnem spati,
po njenem odhodu, tudi takrat se zbujam, skorajda poskočim iz spanja, da bi
preveril, če se je odkrila, ali je, kdo bi vedel, s kavča padla… to pa mi je
prešlo v navado, jo namreč, ko je tu, redno, po nekajkrat čez noč pokrivam, da
bi jo naslednjič spet odkrito našel…
Po tem,
ko sem jo odpeljal, niti toliko volje nisem zbral, da bi vsaj posodo pomil. Le
sproti sem šel v trgovino, po hrano za cucka, dal njeno prat, in oprano obesil,
in to je bilo vse, kar se mi je »dalo« narediti. Celo krede, njene, so ostale
razmetane po mizi in klopi, v kuhinji, in marsikje bo potrebno pobrisati izkaze
njenega krednega ustvarjanja. Jih bo dovolj ostalo, na za to opredeljenih mestih,
na dvoriščni mizi, na fasadi, kletnih vratih, tleh… Na to pa sem se navadil,
brez težave, pa čeprav… pogled na isto zadevo zmore zbuditi tako neko sonce,
svetlobo, toplino, kakor tudi zatemniti, zagreniti, zaboleti, s tem, pač, ko me
»spomni«, da se (še) nisem navadil na odsotnost moje razbojnice. Povsod je tu
prisotna, čeprav je ni tu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar