Ko jo
imam tu, jo živim! Zajemam jo s polnimi pljuči, nešteto objemov, poljubov mi
zbuja, nasmehov in smeha… pa čeprav me zna, včasih, do »roba« popeljati, me »stisniti
v kot«, s svojim vztrajanjem, ki se v podobah ihte, trmarjenja, samega sebi namenjenega,
izkazuje…
Puščam
ji, v največji možni meri, njeno voljo! Iz nje ne želim delati kopije sebe,
niti kogarkoli drugega, pravico ima, celo dolžnost, da ostane svoja,
samo-svoja! Veliko je, v njej, v primerjavi s preostalim svetom, tistega, kar
sije, in žari, tistega, kar se v podobah dobrote kaže, tistega, kar bo trpelo,
v okolju, in zaradi okolja, vendar – dokler bo obstajalo, vse to, lepo,
prelepo, v njej, do tedaj se neštetost objemov in poljubov, mojih, ne bo
izpela, do tedaj mi bo v moč, in moč, da tudi sam zmorem prek vsega tistega,
kar se ne kaže v obliki nekih običajnih, življenjskih težav, pač pa v podobah
brezobzirne sebičnosti, pokvarjenosti, sprijenosti!
Nisem
naklonjen fotografiranju, in zbiranju ter hranjenju fotografij, zmorem v sebi
ohranjati, in nositi, vse tisto, kar je ohranjanja vredno, in, žal, tudi tisto,
kar ne bi želel samo pozabiti, pač pa, še več, nikdar doživeti!
In sebe
ne postavljam pred objektive, v skrajni sili, kadar drugače ne gre, in zavoljo
nekih drugih, se pustim na posnetek »ujeti«…
Ne,
nisem naklonjen fotografijam, načeloma ne, čeprav… velikokrat mi pogled odtava
na tiste redke, na katerih so podobe mojih starejših živeče, da si dušo
nahranim, da začutim, obenem, neko toplino, ki me, s svojo prijetnostjo, do
zadnjega kotička napolni, a mi, kljub temu, oči orosi, in tožnost, pomanjkanje,
hrepenenje zbuja…
Tudi
glede Male je enako, imam jo, hkrati je nimam! Iz mene je nihče ne zmore
izbrisati, z izjemo smrti, moje, kadarkoli to potrebujem, jo vidim, pri odprtih
očeh, pa čeprav je daleč, daleč, krepko predaleč stran! In je tu samo polovico
svojega življenja, in mi jo daje, da, s tem, tudi moje obudi, da mi o neki
njegovi smiselnosti, pa čeprav samo občasni, pripoveduje, da mi poraja moč,
voljo, do tega, da sploh še sem! K vragu, s tem, da si človek, k vragu s tem,
da skušaš kot takšen živeti! Kako lažje bi bilo, ko bi tudi sam tako, kot vse
ostalo!
Da,
starejši so mi, tudi v svojih srednjih letih, podobni, zelo podobni. Zaradi
tega jim življenja niso prav nič lažja, nasprotno, grenkobo poznajo, in je bodo
še več spoznala, na žalost! Tudi Malo je, zaenkrat vsaj, »moje«. Z nekim
pridodatkom, za katerega bi raje videl, da ga ne bi bilo, a pri tem ničesar ne
zmorem narediti…
In
hranim, razne posnetke, kolikor jih sploh imam, pa čeprav ne maram »sveta
fotografij« oziroma podobnih oblik beleženja časa, da takrat, ko sem sam, k
njim zatavam, da samega sebe v sebi prebudim, da tisto toplino (za)čutim, da se
s solzami pregovarjam, roteč jih, naj nikar ne potečejo… Baje je
treba-biti-dec, v tem prekletem, smrdljivem, človeka nevrednem svetu! Hvala, za
takšne "de'ce«, nikdar nisem želel postati eden izmed njih, preveč se mi
gnusijo, preveč so mi zavračanja, in prezira vredni! Naj kar ostanejo, svojim »babam«
enaki, tam, kjer so, boljšega si niti zaslužijo ne, še za tam, kjer so, bi bilo
bolje, ko – jih ne bi bilo!
Ja,
danes me je povedlo do posnetka, na katerem se podoba nasmeha nekega jutra, in
prebujanja v njem, kaže. Dolgo je že tega…
Ni komentarjev:
Objavite komentar