Že
tretji dan ni signala, in prvič, od kar imam naročeno storitev, oziroma »krožnik«,
odsotnost signala toliko časa traja… tako da…
Tako da
sem že začel dopuščati tudi to možnost, da je, morda, z neko napravo nekaj narobe,
ne vem, s samim »krožnikom«, ali, kdo bi vedel, s sprejemnikom. Bom videl,
vsekakor bom počakal na po-praznične dneve, morda se, takrat, tudi vremena-Kranjcem-zjasnijo.
Pardon, spodnjeposavcem, tistim, na levem bregu Save ležečim, kakopak, ne onim
na desnem, tistim, kakor jim toti Štajerci tu, spodaj-ležeči, pravijo Krajnci,
ker so iz Bele krajine…
Ja, je
vrag, kadar knjižni jezik ni tisto, kar naj bi bil, in bil naj bi, predvsem,
sredstvo sporazumevanja, učinkovitega, posledično tudi sredstvo povezovanja,
medtem ko »ljudstvo« rado po svoje, v stilu navada-je-železna-srajca, pa
marsikdaj tudi šolanje prav nič ne pomaga, obenem pa – le čemu bi, pomagalo, ko
pa celo takšne jezične, pardon, jeziko(slo)vne »strokovnjake« sproducira, da »vedo«
o tem, kako je potrebno, spet, v občo komunikacijo, lokalizme uvajati… da se
bodo še manj (spo)razumeli, kot se sedaj, ko, bojda, vsi »znajo« slovensko…
Ja,
tudi meni so »morali«, malodane opisno, pojasnjevati določene besede, da sem
vedel, o čem mi sploh govorijo. Pa, dobro, pustimo razne, skorajda
zanemarljive, malenkosti ob strani, kot je, na primer, izgovorjava (skorajda
vsesplošna, tukaj) imena drevesa v podobi aGacija… namesto aKacija, pač, od
nekdaj velja resnica, tudi o tem, da ni vsaka šola primerek najboljšega
izobraževalnega zavoda, vendar…
Nekaj
dni smo se, tukaj, pogovarjali o nekem »drnuclu«, in ni mi ostalo drugega, kot
da sem, čez čas, ko me je začelo zanimati o tem, o čem se pravzaprav
pogovarjamo, ali, morda, obstaja neka grmovna, morda drevesna vrsta, katere v
preteklosti še nisem uspel spoznati, prosil, če mi lahko pokažejo primerek tega
»drnucla«, in ugotovil, da smo se pogovarjali o – ringloju.
Tudi s
Krajnci so me uspeli zavesti, priznam, da sem povprašal
kako-za-vraga-je-ta-kranjec-ko-pa-samo-čez-reko-živi-Kranj-pa-je-na-Gorenskem?!
Ko bi
po knjižnem, in bi porekli Belokranjec…
Včasih,
ko se gornji sosed oglasi, ali jaz njemu, takrat, pač, ko pride semkaj, svoj
vinograd urejati, ali na trgatev, na košnjo… imam občutek, kot da malo manjka,
pa me bo poneslo do tega, da bom, v nekem trenutku, začel z rokama kriliti, ali
pa on, vseeno, da si tudi na tak način uspeva določene izraze pojasniti. K
sreči tega ni veliko, a, kljub temu, dovolj, da se nekoliko bebasto počutiš,
misleč, da v Deželi slovensko govoriš, in da tako tudi drugi počno…
Kakorkoli
že, da zaključek udejanjim…
Jezik-oslovci,
»izšolani«, kakopak – pogumno naprej! Ko boste do konca uspeli, jamčim, vse
kreganje, besedno, bo malodane izginilo, ker se, preprosto, sploh razumeli ne
bodo med seboj, in bodo začela krepela govoriti, čim bolj neslišno, kakopak,
pri čemer bo vsakdo imel neko pravico, svojo, da z »au«, ali s kakšnim drugim
medmetom, svojo bolečino izrazi! Ne nazadnje, velkǝm houm, bi dejali, pa – če so
že Neandertalci zgolj medmete poznali, čemu jih tudi njih potomstvo ne bi?!
Jaz pa se bom podal, ko se bodo tukajšnjim-ne-Kranjcem-vremena-zjasnila, v ugotavljanje
tega, ali mi bo »bog«, z jasnega neba, sporočilo, pardon, signal poslal, ali pa
bom moral posrednika storitve klicat, da bo spet moč, tu in tam, kak film
pogledat!
Ni komentarjev:
Objavite komentar