Ne dam!

Za čisto, sijoče,

mi ni nemogoče

dajati, do konca, se v dušo, v srce,

za smrad, za golazen

pa v sebi sem prazen,

le gnus, ki zavrača, in brisati sme!

 

Mi čisto, sijoče,

poraja pojoče,

in sonce zasije v temačen mi svet,

golazen, in smrad,

ponuja prepad,

ki v blato goltavo do dna je odet!

 

Iskreno, in vdano,

je v redko sejano,

pa v redkem le zmore prav vse do neba,

dočim gomazeče

na svoja tla vleče,

na njih pa nič vrednega, nič, kar velja!

 

Med zvezde goreče

po mrvice sreče,

za vsako plačujem, pošteno, s krvjo,

mi ni za svinjano,

mi v smetju ni dano,

naj hodi po svoje, čim dlje naj mi bo!

 

In tam, v daljavi,

naj se onegavi,

zasmraja, razkraja, tako kakor zna,

mi ni do bližine

dvonoge svinjine,

ne dam ji, za hip, svoje duše, srca!