Iz nemogočega počel mogoče…

Ko bi danes pod svoje življenje potegnil črto, bi pod njo zapisal sila preprost stavek, živel v zaman! In tudi v bodoče, v svojem preostanku, ne vidim motečih dejavnikov, ki bi utegnili predrugačiti trditev, glede na to, da od tega svojega preostanka ničesar ne pričakujem, vsaj dobrega ne…

 

Resda sem počel zadeve, katerih početje, kaj šele uspešno, je občim nedosegljivo, a sem se s tem izkazoval v napačnem, ne svojem svetu, v svetu ne-ljudi, in sem počel z napačnimi, in napačnim!

 

Nisem imel zadostnih izkušenj, le obilo pomislekov, ko sem prevzel vodenje podjetja, po mnenju vseh obsojenega na propad. Celo največji optimisti, med ustanovitelji, mu niso prerokovali več kot dva meseca obstajanja. Njim je šlo zgolj za to, da se (iz matičnega podjetja – ustanovitelja) znebijo neprofitnih dejavnosti…

 

Ukvarjali smo se s storitvenimi dejavnostmi, ustanovljeni v času razpada Jugoslavije, in, posledično, izgubljene večine tržišč izven deželnih meja. V času, ko so tukajšnja podjetja prerazporejala svoje zaposlene na opravljanje del, katera smo mi ponujali…

 

Ko smo bili ustanovljeni – niti za polovico zaposlenih ni bilo dela, a nikogar nisem »vrgel na cesto«! Počasi, korak za korakom, sem pridobival posle, in nekje v dveh letih nam je uspelo doseči polno zaposlenost. In nekih dvanajst let sem, s svojim vodenjem, zagotavljal socialno varnost v povprečju več kot sto zaposlenim, pri čemer…

 

Ja, samo enkrat se je zgodilo, v vseh dvanajstih letih, da je bil denar, potreben za izplačilo plač, na računu podjetja nekaj dni pred datumom izplačila! V vseh ostalih mesecih sem moral beračiti, za zaslužen denar, in zlasti »čarati«, kakor sem vedel in znal, da so bile plače izplačane, a se, kljub temu, še vedno pripeti, da, od nekega (takrat) mlajšega zaposlenega, slišim nikoli-več-tako-kot-je-bilo-z-vami.

Da, zavedam se tega, mi je to, kar sem počel, in predvsem kakor sem počel, dodobra moči izpilo, in živcev!

 

»Naredil si ogromno, naredil si nemogoče,« sem slišal tudi za neko drugo področje svojega delovanja. Za področje, katero občost »pozna« izključno zaradi filmov, ki prikazujejo pacienta, ležečega na kavču, in »zdravitelja«, udobno zavaljenega v fotelju, in pišočega, medtem ko, z vprašanji, neprizanesljivo dreza v bolnika…

 

K vragu pošiljam mnoge »strokovnjake«, ki so, resda, v teoriji bistveno bolj »podkovani«, od mene, a v praksi desetine mojega izkazanega niso zmožni!

 

Že doktrina sodobne stroke govori o naučiti-živeti-s-poškodbo, z boleznijo, in drugače, v praksi, tudi ne gre, kajti za ozdravitev je potrebno ogromno časa, volje, prizadevanj, potrpežljivosti, uvidevnosti… obenem pa je za dejansko ozdravitev potrebno predvsem razumevanje področja, s katerim se ukvarjaš, in ne zgolj naučenost nekega obrtnega opravljanja »zdravljenja«!

 

Da, naredil sem »nemogoče«, v nasprotju z malodane vsemi terapevti, nisem naučil živeti z okvarjenostjo, pač pa sem le-to, psihično okvarjenost, dobesedno odpravil! Na žalost je ležala na neljubi podlagi, temeljila je na duševni bolezni, le-te pa nihče na svetu ne zmore ozdraviti… pa je krepko izboljšano stanje zmoglo trajati »samo« do prvega večjega čustvenega stresa, »samo« nekih sedem let…

 

Pomeni, da sem tudi tu v zaman svoje življenje metal, še zlasti, ker se bodo zadevščine obnovile, še huje, v še slabšem stanju se bodo izkazovale! Silnice so silnice, in v istem krogu, z istim načinom »vrtenja«, ni drugačnih dospetij, le…

Le posledice, in njih reševanja, bodo krepko drugačne – dokler bodo ugotovili, dokler bodo začeli učiti živeti-z-boleznijo, je vprašanje, če bo sploh še česa ostalo, da bi bilo početje smotrno! Jaz pa – eno šolanje, na vsakem in kateremkoli področju, mi več kot zadošča, za to, da napak ne ponavljam, zlasti ne s primeri, ki so me do »naučenosti« pripeljali.

 

V času obče histerije, v času »izbrisanih«, v času, ko so bili neredki prepuščeni v nemilost, sredi »civiliziranega« zverinskega okolja… ja, tudi takrat mi je uspelo, v nekaj primerih, razrešiti nekaterim njih življenjska vprašanja, čeprav so bile na moji strani samo potrebe in želje, teh nekaterih, dočim se je vse ostalo okolje izkazovalo svoji živalski »civiliziranosti« primerno! In tudi pri tem samo jaz vem, koliko živcev, koliko energije sem v te zadeve dajal!

 

Ko sem zastavil s samozaposlenostjo, in to celo v kulturi, v zadnji stvari, ki je občosti pomembna – nikogar, nikjer poznal, nikogar prosil, povsod na s težavo priprta, načeloma vsaj, vrata naletel, povsod že neki stalni, preverjeni sodelavci… a sem začel pošiljati, in se je izkazalo, da z uspehom, in so, pri kar nekaj glasilih, moje besede postale najbolj objavljane, še več, kadar je urednik želel besedno obdelavo neke konkretne tematike, takrat se je name obrnil…

 

Nikjer, nikoli nisem znal »sebe« prodajati, edino, kar sem znal, vselej, stati za svojimi besedami in njih pravico ubraniti, pa se je samo nekajkrat zgodilo, po enkrat, pri različnih glasilih, da so skušali, s cenzuro, posegati vanje, vendar smo hitro razčistili zadeve, pa tovrstne prakse ni več bilo…

 

In tudi to, svoje pisanje, sem počel v zaman, misleč, da zmorem s svojimi besedami, napotki, vzgojno, »razsvetlitveno« delovati, bebec, in to na (takrat tega še nisem vedel) – nagonsko, živalsko »pamet«!

 

Pa še bi se našlo, kar sem počel, in kakor sem počel, česar nikoli več ne bi, in zlasti ne tako kot sem, kajti…

Ko bi »znal« tako, kot obči, potem bi svoje zmožnosti tržil, prodajal, in od tega do marsičesa, v materialnih podobah, dospel, a sem, nasprotno, skušal, kot človek, skupnosti, človeštvu prispevati, tedaj še ne vedoč, da je človeštva sila malo, in da »človeštvo« prevladuje, nagonska, nerazumska, sebična bebavost!

 

Ob vsem naštetem sem doživel vrsto spotikanj, tudi izsiljevanj, celo groženj… in velikokrat slišal o tem, da je nemogoče, da bi (mi) uspel(o).

 

Da, pod črto sila preprost »živel v zaman!«. Nikomur svinjal, in vsem, ki so meni, njim njih svinjanja, ter predvsem posledice teh svinjanj, v soočanja prepuščal, in prepuščam! Naj jim gredo, ta soočanja, »v slast«!