V krempljih ničevosti…

Je Sonce na nebu, da v dan se razdaja,

da zvezde prebuja, in Luno zlati,

v živetje da sveti, topli ga, poraja,

da temi v leden njen objem ne pusti…

 

Nebo je zato, da se sanje vanj tkejo,

da veter sme iti prek svojih poti,

zato, da metulji, in ptice, nanj smejo,

da sreči na tleh ne umanjka moči…

 

Je voda, vsak potok, in slednja še reka,

da žejo ugaša, da žene v rast,

da s svojim napevom mrtvilo preseka,

puščavi ne pušča cvetovja ukrast…

 

Še trava, preprosta, vsakdanja zadeva,

varuje, in hrani, korake mehča,

za hip ne pomišlja, za hip ne okleva,

pa kakor ponuja, tako tudi da…

 

Le ti si domišljaš, da tebi je dano,

da prav radi tebe obstaja ves svet,

pa zmoreš goltavo svoj čas, neprestano,

čeprav na vsem svetu edina si – smet!