Uhhhhh…

Našel me je odziv, na današnjo, pesem, U sjaju oka… bliskovito, munjevito se je izkazal, »ekspres«…

 

Še sedaj se prejete besede v meni niso umirile, delujejo, toplijo, zelo, prijetno toplijo. Ja, ko bi neki tisti, ki mi na tak, in podobne, način(e) sporočajo, vedeli, kaj mi s tem spočnejo, kako mi, v bistvu, »poplačajo«, me nagradijo, zavoljo mojega napisanega, ne vem, bi hoteli imeti vsaj delček taistega nazaj, zase?! Šalim se, seveda.

 

Ja, lepo je (pre)brati, da si, v nekom, nekaj priklical, (v)zbudil, zlahka bi to lahko po cele dneve počel, prebiral, malo težje pa je, kadar obenem tudi neko vprašanje dospe, o tem, kako mi to uspeva…

 

Ne, ne, vprašanje samo po sebi, pravzaprav odgovor nanj, sploh ni težek, dobro vem, kako, zakaj, čemu, a vem tudi to, da sem tudi po čustvovanju nekaj posebnega, in ne morem pričakovati, tega, da bo odgovor razumljiv, zares, ne samo tozadevno, razumljiv, pa četudi ga bom v povsem preprostih, vsem znanih besedah, zapisal, a kaj, ko zmorejo ene in iste besede o gromozanskih razlikah, v čustvovanju,

spregovoriti!

 

Kako, iz česa?!

Kako je preprost, vsem, zares, razumljiv. Preprosto, iskreno, spontano! Ko poteče, zastavim, sledim, pripisujem, morda za malček usmerjam, da v neko smiselnost zaokrožim, in me nosi, kakor me nosi, dokler me ne prinese do tistega občutka, ki (iz)pove – zdaj je zadeva zaključena! V nasprotnem bi se lahko malodane v nedogled vlekla, samo sebe vodenela, sama sebi smiselnost jemala.

 

Iz česa?! To je pa malo težje.

Najprej – iz tega, ker sebe živim! Pa ne v tem smislu, da se iz nekih lastnih sredstev preživljam, ne nikakor, sebe, takšnega, kakršen sem, živim, v sebi edino pravih, iskrenih podobah se izkazujem, si dovoljujem biti to, kar sem. Ne trudim se ne posnemati, ne ugajati, to in tako, kakor vem, da sem jaz, da je v meni, to in tako je tudi zapisano! Drugače ne bi pesem bila moja, ona je iz mene prišla, jaz sem se vanjo dal, se vanjo zakopal in bom, v nekem svojem delu, obenem ves, v njej ostal, vsaj dotlej, dokler bom zase vedel.

Ne vem, če razumeš, ampak, žal, jaz bolje pojasniti ne znam. In…

 

Ko bi bil za malenkost drugačen, predvsem na področju čustvovanja, potem bi bila pesem, ta, in vse ostale – popolnoma drugačne! Popolnoma.

Vse, kar, morda, začutiš v mojih verzih, iz vsega tega sem sestavljen! V bistvu kopljem »glino« v svojem »glinokopu«, iz nje delam »opeke«, katere potem vgrajujem, da verze »gradim«.

Vse imam, kar potrebujem za to, in je pri tem samo znanje pisanja, nek občutek, za ritem, za rimo, najmanj pomembna zadeva, »šteje« predvsem tisto, kar zmore, v meni, gladino bodisi uspavati, jo umiriti, jo s toplo dlanjo prekriti, bodisi zmore orkane, neurja, lomeča, rušeča porajati. Da, na eni strani sreča, in radost, na drugi žalost, in trpljenje. Brez trpljenja ni sreče, in obratno, brez žalosti ni radosti, in obratno. Podobno, kot ko pravijo, da brez dežja ni sonca. Ma, vem, seveda da je, to sonce, tudi brez dežja, le – če predolgo ne dežuje, sonce postane samoumevnost, samoumevnost je običajnost, običajnost pa je – praznina! Zato nam je Narava dala, na obeh straneh, tako različna, med seboj nasprotujoča si čustvovanja! Pa…

Vzemi mi trpljenje, in mi boš srečo ugasnil. Vzemi mi žalost, radosti sploh prepoznal ne bom, ko bom do nje dospel!

 

Ja, saj bi se celo smejal, tistim, nekim, ki trdijo, da so v svojih živetjih srečni, pomeni, da je »sreča« pri njih trajen proces, čeprav – ko si srečen, zares srečen, takrat se komaj zadržuješ, takrat vse v tebi vre, kipi, takrat bi v objemu »kosti lomil«… ne, niso, in ne morejo biti srečni, nikakor, sreča na najkrajše razdalje teče, nima dovolj sape za maraton! Potemtakem ne ločujejo, med srečo, radostjo in »zgolj« običajnim zadovoljstvom. Ja, le-to, zadovoljstvo, to pa zares zmore v neskončnost trajati, samo, veš – v takšnem primeru se moraš povprašati, če nisi prehitro »zadovoljen«, da tako zlahka do »zadovoljstva«, in to celo konstantnega, dospevaš! In, če si, tako »skromen«, tako »nezahteven« (NE govorim o materialnih pogojih nekega živetja, le-ti so pri čustvovanjih najmanj pomembni, oziroma bi vsaj takšni morali biti!), potem se povprašaj o tem, kaj je zate, v tvojem živetju, sploh vredno(st)!

 

Ja, trpljenje, žalost, nezadovoljstvo… zadovoljstvo, radost, sreča… samo eno stvar mi »vzemi«, na katerikoli strani, in tudi drugo stran mi boš podrl! Mene boš, v bistvu, ukinil!

Že res, da bi tudi v takšnem primeru znal pisati pesmi, nisem senilen, zaenkrat vsaj, pisanje je, v nekem svojem delu, tudi rutina, a tiste pesmi še zdaleč ne bi bile podobne tem. Bi bile sicer izdelavno dovršene, znam ugotavljati skladnost zlogov, prisotnost rime, a bi bile prazne, hladne, izumetničene, neživljenjske, običajne, pač, kakršnih je nemalo videti, a jih, obenem, vsaj meni, nemogoče brati. Preveč na eno in isto vlečejo, in prav ničesar ne dajejo.

 

Ne, resnično ti ne znam pojasniti, in resnično dvomim, da sem v dosedanjem pojasnjevanju uspel. Vem, kako z nekimi, s katerimi se še pogovarjam, tudi o čustvovanjih, ne-pridem-vkup, ker iz različnih svetov o različnih svetovih govorimo. In jaz njihovega poznam, obratno pa, jamčim, ne gre.