»Trodimenzionalne« risbe…

Besede so tvorjene zaradi tega, da bi omogočale komunikacijo, da bi zmogle, povsem nedvoumno, prenašati, izpovedovati, potemtakem omogočati, vsaj načeloma, tudi tistemu, ki jih posluša, ali bere, vedeti natanko isto, kot ve tisti, ki jih govori, zapisuje…

 

Malček sem se »sprehodil« prek spleta, do t. im. trodimenzionalnih risb. Na tleh, na neki asfaltni podlagi, narisanih. In res, vzbujajo, takšne risbe, skorajda neverjetne zaznave, v bistvu zmorejo (pri)čarati neko povsem drugačno »resnico«, kot pa je resnica sama po sebi, kajti – vidiš, dobesedno vidiš tri dimenzije, potemtakem širino, globino in višino, pa čeprav…

Pa čeprav so narisane na tleh, in se, dejansko, samo v dveh dimenzijah izkazujejo, v širini in dolžini!

 

Potemtakem so te, takšne risbe, varljive, sporočajo neresnico, ki pa tebi resnica postane, zavajajo, so, v bistvu – iluzije, in prav nič več! Nekaj, kar dejansko NE obstaja, ti pa kot obstoječe vidiš!

 

Tu bi lahko prešel na sam proces ugotavljanja dejstev, ali zgolj »dejstev«. Le-ta, dejstva namreč, se vsem enako kažejo, ne spreminjajo svojih podob, pogledom primerno, a jih, kljub temu, vsakdo »po svoje« vidi. In ne samo to, pač pa – tako, kakor jih vidi, takšna je zanj resnica, pa čeprav je ta resnica zgolj »resnica«, nekaj lažnega, zavajajočega, neka umišljenost, iluzija! Pomeni…

Morda to pomeni predvsem to, da je zgrešeno gledati (samo) z očmi, in da o videnem, o njegovi ustreznosti dejanskemu, odloča predvsem tisto, kar se za temi očmi, za čelom, nahaja – možgani! V svojih različnih zasnovanostih, potemtakem tudi v svojih različnih zmožnostih ugotavljanja, razumevanja, dospevanja do resnice!

 

Pa kaj me je prijelo, da takšnim »trodimenzionalnim« risbam nek poseben pomen pripisujem, celo zapisujem o njih, ko pa niso nekega življenjskega pomena, pač pa zgolj neka postranska, nepomembna zadeva… Res, si prepričan/a, da je temu tako?! Kajti, veš…

 

V vsakdanjem življenju, v okolju, na vsakem koraku in v vsakem trenutku dobesedno mrgoli takšnih »trodimenzionalnih risb«, pa čeprav se v nekoliko drugačnih podobah izkazujejo! A kljub temu domnevano v »dejansko« spreminjajo, neresnično v »resnično«, nesprejemljivo v »sprejemljivo«, tako da – ne, laži sploh ni potrebno tisočkrat ponavljati, da bi »resnica« postala, zavoljo nezmožnosti mišljenja je laž »resnica« sama po sebi!

 

Ja, denimo v politiki. Zadoščajo všečne obljube, neutemeljena zagotovila, in obča glad, pa zmore tisti, ki niti ene dimenzije, svoje, v plitkosti, katera ga »krasi«, ne premore, kot sposoben, uspešen, na sam vrh dospeti! Še zlasti, če ima nek papir, na katerem je neko uspešno ponavljanje-slišanega, v podobi spričevala, zapisano, ni pomembno kakšen, lahko je geograf, biolog, obramboslovec… pa že vse »ve«, o tistem, o čemer, dejansko, pojma nima! In »ve« izključno zaradi tega, ker ti z-očmi-zgolj-zmoreš-gledati, ker za njimi ustrezne osnove ni!

 

Tujec, ki kupi tovarno… spet iluzija… bolje nam bo, država bo nekaj od tega imela… tujec bo odločal o načinu zaposlovanja, o plačah, o razporeditvi dobička, ne nazadnje, tudi o tem, če bo morda »jutri« tovarno zaprl, ter dejavnost preselil tja, kjer bo cenejšo delovno silo imel na razpolago! In, ja, država se je znebila določenih skrbi, neposredno vezanih na samo tovarno, in v njej zaposlene, a se je znebila tudi, če ne celo predvsem, možnosti ustvarjanja »denarja«, odločanja o njem, odločanja o stanju zaposlenosti oziroma brezposelnosti, in je, s tem, ko se je tega znebila, dospela, kakor tovarna, v roke tujcu, v ne/milost njegovega odločanja!

 

»Bog«, sam po sebi, še najmanj boleča iluzija… vsi ga »vidijo« v podobi varljivih »trodimenzionalnih risb«, pa čeprav ne obstaja, nikjer, razen tam, kjer ga v dveh dimenzijah naslikajo, in v tretji izklešejo, stesajo, a ga nikakor oživeti ne zmorejo, da bi dejstvo, samo po sebi živeče, postal.

 

Tudi naprave, sprogramirane, tudi one se v tozadevni »trodimenzionalnosti« kažejo, s tem, ko jim inteligenco, četudi zgolj umetno, pripisujejo, ne nazadnje – občost je povsem običajna »trodimenzionalna risba«, iluzija, popolna, v svoji »inteligentnosti«!

 

Res so občudovanja vredne, neke »trodimenzionalne« risbe, kjerkoli, čeprav na tleh, narisane… za razliko od vseh ostalih, prav nič postranskih, ki dejansko odločajo o svetu, o njegovem »napredovanju« v-nazaj!