Časa
več kot preveč, v tisti omejeni njegovi količini, seveda, katera mi je še
preostala. Naučil sem se, v zadnjih mesecih, kak film (po)gledati, zvečer, če
se gledanje kot vredno izkaže. In program(e) dobivam prek krožnika, in je že
drugi dan ponudba izjemno zanimiva. Nekakšna lepljenka med sliko in temo prek
zaslona. Večinoma je slednje. Očitno oblačnost nagaja… pa naj počiva v miru, do
nadaljnjega, televizor.
Vem,
načeloma vem, da bi lahko tudi prek računalnika gledal. Nekaj, pač. Včasih sem
tudi glasbo znal, prek njega, poslušati, in delati. Zdaj mi do poslušanja ni
več, za ustvarjanje pa ustreznih pripomočkov nimam. Na srečo, po vsej
verjetnosti.
Da,
lahko bi gledal prek računalnika, a sta dva dejavnika, pri njem, ki sta
močnejša. Tipkovnica, in šah. Prva mi ponuja, samemu tukaj, (spre)govoriti, šah
pa soočati se s težavami, z zapleti. Da vsaj za nekaj časa tiste običajne, za
malček, oddaljim.
Dan
sem, očitno, preživel, in glede na to, da naj bi bil smisel življenja živeti,
bi moral biti celo zadovoljen, a nisem. Že res, da sem za seboj nekaj malega
zapustil, že res, da sem celo nekaj drobnih opravil odpravil, vendar – ko vse
seštejem, mi je preostalo bolj praznemu podobno, kot pa doseganju nekega
smisla. Razen, v kolikor je ta smisel nesmiseln, kakopak. Ne vem, bi moral
naokoli povprašati, izkušenejše.
Pomislim…
kako ubogi so šele nekoč morali biti! Niso imeli računalnikov, televizorjev,
raznih drugih igračk, niso imeli avtomobilov, da bi se na izlete vozili, toplota
in svetloba jima nista tekli v bivališča, prek cevi in žic. Ma, še »fuzbala« ni
bilo, da bi se vsaj o njem imeli pogovarjati!
Glavam
je bilo, domnevam, nekoliko lažje, dneve si v neko smotrnost spreminjati. Kadar
imaš o čem, in s čem, misliti, takrat, ni vrag, da se to razmišljanje ne bi v
neki svoji produktivnosti izkazovalo, čeprav… ne vem, če jim je bilo lažje! Do
sosednje glave je bila prevelika razdalja, da bi se zmogli družiti, med
beticami pa…
Ne,
resnično ne vem, če je bilo glavam kakorkoli, in kadarkoli, lažje.
Beticam?
Če so site, če je baba pri roki, in je moč kaj popiti, ni panike, živetje takoj
svoj smisel najde! Pri babah pa… one so, tako in tako, svojim gospodarjem v
rabo dane, obenem pa – ob kuhanju na drva, pomivanju s prineseno vodo,
pospravljanju s sirkovo metlo… ma ne, današnji, mladi, so ubogi, tako hud
ritem-življenja jih daje, da so se vse poprejšnje generacije, v primerjavi z
njimi, dobesedno angelsko imele!
Je
hudič, ko zastaviš v neke obče trditve, v njih prepričanja, kmalu, krepko
prehitro ugotoviš, s kakšnimi zmožnostmi imaš opraviti…
Obstaja
neka cerkev, katere člani, že več kot stoletje, vsak dan pričakujejo konec
sveta. Pravzaprav »vedo«, »danes«, da bo ta konec jutri nastopil. In je hvale
vredna njih potrpežljivost, neomajna, in izkazana zlasti pri njihovem vedenju…
glede na to, kakopak, da je teh »jutri« že nešteto izpuhtelo, ne da bi se svet
s svojim koncem izkazal. Ali pač?!
Obstaja
tudi druga, in njeni sledilci imajo, tudi tisti, na bregovih živeči, in daleč
stran od neke reke, na primer, ali jezera, čolne pri hišah. Oni namreč »vedo«,
da bo prišlo do potopa! Enkrat je že bil, takrat, ko je nek bradač, na svoji
barki, antilopo ob levu vozil, kar dolgo časa, in sta oba, antilopa in lev,
stisnila svoja pasova, dobesedno asketsko živela, predana neki višji ideji. Ni
vrag, dežja je, v tem času, v obilju, pa – kdo bi vedel…
Obstajajo,
da ne bi koga, nenamerno, seveda, izključil, ko bi nanj pozabil, verniki svete
cerkve žejne-prek-vode-prepeljali. Nekateri med njimi so člani tudi obeh poprej
omenjenih cerkva, pa še kakšne zraven. Za njih je značilno to, da vode
pretirano ne marajo, se raje pri koritu ustavijo. Pardon, v bifeju. Drugače si
njih izkazovanj ne zmorem razložiti, glede na to, da so, kakor trdijo, pametni.
Razen, če je s pametjo nekaj hudo narobe…
Ni
sile, zares ne. Obstajajo načini, ne nazadnje, tehnološki napredek dela svoje!
Celo pastirci so se svojih čred, in tropov, olajšali, ter se, svetli bodočnosti
naproti, podali med učitelje, in profesorje, strokovnjake, znanstvenike,
politike… le – ko bi si poprej obuvala očistili, in se vonja po hlevih, stajah,
znebili, če se že sicer ne zmorejo drugače kot pastirci izkazovati, bi ne bilo
prav nič narobe. Na srečo živadi malenkosti niso moteče.
Kako bi
bile?! Si predstavljaš – nekoč so kar skozi okna praznili nočne posode,
dobesedno pred pragom je smrdelo, in je bilo beticam to nekaj povsem –
normalnega?! Takrat so bili okoljevarstveniki, očitno, z nečim drugim zasedeni,
da jim takšne zadeve niso v oči padale. Danes imajo pomembnejša opravila,
denimo preprečujejo segrevanje planeta… čeprav se le-ta ohlaja. Skrbi jih, da
ne bi ptice, neumne živali, množično samomore spočenjale, zaletavajoč se v neke
vetrnice, bržčas krilatim nevidne, neslišne… obenem terjajoč čisto-energijo.
Flora in favna, rečna in obrečna, jim tudi ne da miru, tudi zanjo je treba
skrbeti, pa s kakšnim drugim načinom, denimo z uporabo energije vetra,
čisto-energijo proizvajati… uh, zdaj sem se spomnil – ne bo šlo, vetrnicam
nasprotujejo!
»Všeč«
so mi ti okoljevarstveniki. Me zanima, glede njih večine, koliko kilometrov
opravijo zgolj s svojimi nogami, ali z neko obliko javnega prevoza, koliko pa v
svojih konjičih. Koliko jih je, ki imajo v svojih votlinah, prek zime, nekih
dvajset, enaindvajset stopinj, morda celo stopinjo več… in koliko je takšnih,
ki so v kratkih rokavih doma. O tem, če kupujejo sadje in zelenjavo izven
sezone (p)obiranja, ne, o tem pa sploh ne želim vedeti…
Kakorkoli
že, vrag vedi, ali je bolje danes, ali pa je bilo, morda, nekoč. Tudi nekoč so
sicer »vse vedeli«, le da je bilo krepko manj predmetov tega njihovega »vedenja«.
Danes pa je svet zapleten, celo specializacijo neko terja, čeprav – ob vseh
specialistih, morda tudi specialcih, gre, nekako že gre. Navzdol. Dokler se v
blatu ne znajdejo, lastnem, do takrat bodo »vedeli«, takrat pa se bo, ob
ljudskem napevu tega-pa-takrat-nismo-vedeli, že našla neka pomoč, baje. Upati
ni grešno, je pa tovrstno upajočim pomoč dajati – zgrešeno!
Srbi
pravijo »vuci, vole, kad nemaš škole«, jaz pa, ob tem, pardon, tudi ob tem,
takole razmišljam: so, morda, šole uvedli zgolj radi tega, da volom več vleči
ne bi bilo treba?! Da, namesto tega, lahko ves svet k hudiču pahnejo?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar