… s temi
svojimi menjavami ure!
Že
nekaj dni nazaj sva se, Mala in jaz, ko sva dospela v kuhinjo, znašla v drugem »časovnem
pasu«, kajti – zidna ura zgoraj, in tista na telefonu, obe sta kazali nekaj
minut čez deseto, ura v kuhinji pa nama je povedala, da je dvajset do osmih…
Kakopak,
baterija je odpovedala, pa sva jo z novo nadomestila, in kuhinjski čas je,
spet, s preostalim v hiši usklajeno tekel. Danes pa…
Vem,
seveda, da vem, da zadnjo nedeljo v oktobru »uro premaknejo«, a sem na to
popolnoma pozabil, pravzaprav – ta zadeva mi ne sodi med pomembne, in se z njo
sploh ne obremenjujem, si ne skušam zapomniti. In – ko sem dospel v kuhinjo, in
ugotovil, da je deset že preč, medtem ko je mene (tako sem bujenje nastavil)
telefon zbudil ob devetih, in do kuhinje nisem potreboval več, kot nekaj minut,
me je »preblisnilo« spet-so-uro-premaknili…
Marsikdaj
se sprašujem, kako, za vraga, mi je uspelo preživeti dobršen del življenja,
živečega ne samo v »gnili« državi, pač pa celo ob ne-premikanju urnih kazalcev,
in ugotavljam, da sem imel, bržčas, veliko srečo…
Še
danes ne vem, ne razumem, preprosto, tega, čemu je bilo potrebno iti v
nadzorovanje časa, celo v njegovo opredeljevanje, čemu, hudiča, je potrebno
dvakrat letno »popravljati ure«! Pravzaprav poznam odgovor, in vem čemu, a mi
to, moje vedenje, nikakor ne zmore učinkovati na način, da bi do neke
sprijaznjenosti-z-dejstvi dospel, kajti – bebavost je prepričana, da se vsega,
česar se loti, pravilno loteva, prepričana je v uspešnost lastnega početja, in
je potrebno veliko časa, preden ugotovi, da njena prepričanja nimajo realne
osnove…
Časa ne
zmorejo nadzorovati, pa če še tako vanj posegajo, in ga nikoli ne bodo zmogli,
še najmanj vsebinsko gledano, in edino, kar jim dejansko uspeva, je –
uničevanje, uničevanje vsega poprej uspešno doseženega!
Desetletja
so veljali isti vozni redi, delovni časi… desetletja je živetje potekalo
nemoteno, in je bilo potrebno upoštevati naravne danosti, zgolj to, da se dan v
določenem delu leta zbudi nekoliko prej, kot v preostalem… potem pa nastopi
vele-NE-umnost, »demokratična«, in na svetovni ravni, kakopak, da ugotovi
potrebo po uravnavanju časa! In nekoliko kasneje, kakopak, tudi to, da je to
uravnavanje nesmiselno, celo bebasto!
In zdaj
ugotavljajo, koliko časa potrebujejo za priprave, za to, da bodo zmogli uspešno
preiti na star, poprejšni način, kot da bi bilo v tem prehodu nekaj zares
posebnega, problematičnega, kot da ne bi veljali principi, ki, med ostalim,
govorijo tudi o tem – če si na novo, na premikanje-ure zmogel priti od danes na
jutri, potem, hudiča, mi povej, čemu takisto ne zmoreš tudi pri vrnitvi na
staro?!
Resnično
sem zadovoljen, ker že več kot desetletje »ne gledam na uro in koledar«, ker že
več kot desetletje ne berem časopisov, ne gledam oziroma poslušam »poročil« (to
počnem samo občasno, denimo, ko me »poročila«, v okviru radijske postaje,
katero imam nastavljeno v avtomobilu, »razsvetlijo« tekom vožnje)… pa čeprav mi
(pre)mnogi skušajo dopovedati, da s tem nisem-na-tekočem, ne zavedajoč se tega,
da sem vedno videl, tako poprej, kot tudi danes, krepko bolje, kot »vidijo«
oni, in sem za celo večnost prej, kot oni, govoril o posledicah, do katerih
bodo (tudi njihova) ravnanja pripeljala… kajti s tem, ko sem, zavestno in hote,
neinformiran po vprašanju (vsako)dnevnih sranj, bebavosti, s katerimi se
izkazujejo, s tem si marsikatero preklinjanje prihranim, tako in tako vedoč, da
peljejo samo navzdol, proti trdim tlom, in mi, vsaj po tem vprašanju, zgolj
občasna (pre)ostanejo… kakor tisto današnje, ko sem ugotovil, da so, spet, to
vražjo uro prestavili…
Ni komentarjev:
Objavite komentar