Pred
mnogimi učitelji sem stal, in mnoge sem za svojim hrbtom pustil. Pa ne, da bi
jih pozabil, ne, le – oni so o(b)stali, jaz pa sem šel naprej…
V šoli
sem se marsičesa naučil, in veliko tistega, kar ne poganja, pač pa zavira, celo
ustavlja. Pa je to, kar ustavlja, marsikdaj oteževalo, saj se je bilo potrebno
najprej z njim spopasti, mu neke vprašaje pripisati, ga z nekimi dvomi
seznaniti, tudi, če ne predvsem, v lastno razumevanje, v pravilnost le-tega. In
je bilo, prav radi tega, potrebno iti v dodatna preverjanja, v iskanja,
brskanja, po določenih zapisih, zapisanih s strani verodostojnih, kakopak, in
ne v okvirjih nekih družbenih strani, spletnih, na katerih vsakdo »ve«. In je
bilo potrebno sestavljati, posamezne fragmente, pridobljene, da sem ugotovil,
kako vsi, četudi ne kot celota, pač pa vsak posamično, pritrjujejo, meni,
mojemu ugotavljanju.
Da, ko
ne bi bilo tistega, kar ne poganja, pač pa ustavlja, lažja, hitrejša bi bila
pot.
Samo
neumnost si sme neko dokončnost-znanja dovoliti, neke absolutne-resnice, ki ne
zmorejo biti ne resnice, kaj šele absolutne! Drugega neumnosti ne preostane,
kajti – kakor vesta mama in ata vrabec, tako bodo vedeli tudi njuni potomci.
Drugače ne gre, ne moreta vrabčja starša učiti veveričjih, zajčjih, žabjih
veščin, in spoznanj… pa – »iz roda v rod duh NE išče pot(i)«, jo je že zdavnaj,
tisočletja nazaj, in še več, našel. Tisto steptano, utrjeno, od neštetih hodcev
brez travice rastoče. Vsi vrabci, preteklosti, sedanjosti in bodočnosti, so
(si) enaki, le navzven se malo, s časom, spreminjajo.
Da, ni
uspeh šolanja priti-skozi-razrede, pač pa iti-mimo-učiteljev, jih za hrbtom
pustiti, priučeno zgolj kot osnovo, izhodišče obravnavati, nikakor kakor nekaj
(do)končnega! Ko bi bilo dokončno, bi še danes »vedeli« tako, kot so tisočletja
nazaj, čeprav – pri večini neke bistvene razlike ni, kajti
znati-enciklopedijo-na-pamet, ali pa znati uporabiti podatke, v njej zapisane,
med obojim je gromozanska razlika.
Velikokrat
sem že zapisoval, da – ko bi danes moral opravljati nek izpit, ali v gimnaziji,
celo v osnovni šoli, do neke ocene dospeti, mejduš, da ne vem, če bi, brez
sleherne priprave, prejel pozitivno oceno! Pa ne radi tega, ker ne bi vedel o
čem govorim, pač pa radi tega, ker vsega tistega na-pamet-naučenega, nekih
definicij, formul, pravil… ne držim več v spominu. Oni pa samo na tem
obratujejo!
Ja, ko
pa… ko pa bi smel, taiste definicije, formule in pravila s svojimi besedami
razlagati, takrat pa…spet mejduš, a nisem najbolj prepričan, da bi prav vsak
učitelj vedel o tem, o čem govorim!
Dobro,
na »faksu« do takšnih zapletov ne bi prišlo, z izjemo enega, morda dveh
predmetov, in obramboslovja, kakopak (bolj kot je bil predmet butast, bolj
butasti so bili predavatelji, bolj butastega so tebe želeli, v smislu
ti-samo-ponovi-pa-boš-naredil), načeloma je preverjanje znanja teklo pogovorno,
niso bile pomembne formalnosti, med njimi neki datumi, na primer, pač pa
vsebina, to, če si sploh zmožen razumeti, vedeti o tistem, kar govoriš. In –
tudi Marksa, pa sem ga štiri leta študiral, v ne vem koliko mojih izpitov je,
barabež, zahajal, ne bi znal navajati, z izjemo tistega
religija-je-opij-za-ljudstvo, potemtakem prav tistega, kar sodi med redke
zadeve, Marksove, s katerimi se ne strinjam, in se ne morem strinjati, ker –
kako pa naj bi ovca sploh dospela na nek cilj, ko pa ne ve niti tega, kam mora
dospeti, kje je pot, med neprehodnim, razvlečena, kako naj hodi, da ji noga v
neko luknjo, prikrito, ne zdrsne?!
Pa da
ne bo nesporazuma – tudi ovca zna, na pamet, a se bo, kljub temu, na vsaki novi
luknji, znova učila pobrati se…
Misel
mi šine k nekim navodilom, konkretno za električni žar. Ko sem jih bral,
misleč, da mi bodo neko pomembno skrivnost razkrila, sem na same cvetke
naletaval. Med njimi, na primer, na zapis o tem, da vklopljenega žara ne smeš
dajati v pomivalno korito, napolnjeno z vodo, da bi ga pomil! Si predstavljaš?!
Odrasle, menda oni uporabljajo takšne pripomočke, je potrebno opozarjati na to,
da se imata voda in elektrika tako rada, da v hipu do njunega občevanja pride,
do tega, da se združita in – tebe po betici klepneta! In pomislim, naprej –
koliko, hudiča, pa je bilo takšnih primerov, da je proizvajalec menil, v izogib
lastne odgovornosti, da mora takšno opozorilo zapisati, kajti – poprej česa
podobnega nikoli nisem zaznal! Obenem pa – že to, da napravo, ki deluje na
elektriko, namakaš v vodi, že to zna biti problematično, četudi je zadeva
izklopljena, da pa jo – vklopljeno namakaš?!
Ja,
vem, niso vsi takšni butci, vsaj kar zadeva kombinacije elektrike in vode ne, a
kaj pomaga, ko pa ta svoj, domnevni, plus, hitro z minusom kompenzirajo, na
nekem drugem področju, četudi ne tehnične narave…
Nekoč
je bilo »malček« drugače, vsaj moje izkušnje so takšne. Denimo…
Odločil
sem se, v času opravljanja izpitov, da bom med tri izpite, za katere naj bi
bilo ravno prav časa za pripravo, še četrtega vrinil. Kakopak, več kot gre,
skorajda ne gre, vsaj tako ne, kot bi šlo, ko bi šlo, pa…
Obenem
je bila dodatna oteževalna okoliščina – v edinem roku za opravljanje tega
izpita, s področja prava, roku med tistimi, ki so bili za opravljanje ostalih
treh izpitov opredeljeni, je bilo potrebno izpit opravljati na ne-domačem
terenu, potemtakem ne na »filo-faksu«, pač pa v Pravni fakulteti. Tam, kjer je
sicer bil sedež profesorja, kasneje tudi člana Ustavnega sodišča, deželnega,
kakopak…
Ja, in
profesor je na svojem terenu pričakoval več, zlasti radi tega, ker bi bilo
treba na naslednji rok, v okviru katerega bi izpiti potekali »doma«, na
Aškerčevi, počakati približno mesec dni, potemtakem ne pretirano dolgo…
Priznam,
za ta, vrinjen izpit, nisem bil najbolje pripravljen, a dovolj, da sem se
odločil tvegati. Izgubiti, z izjemo tega, da bom moral ponavljati, v primeru »padca«,
ničesar ni bilo.
In sem
se mučil, med izpitom, pravzaprav, domnevam, da sva se oba, tudi profesor, ki
je iz mojih odgovorov tisto uporabno luščil, ter, verjetno, sproti ugotavljal
razmerje med mojim znanjem in ne-znanjem. Kakorkoli že, na koncu, ko je izustil
svoj v-redu-je-hvala, je vzel v roke moj indeks, in ga prelistal, tam, kjer so
bile zapisane ocene vseh poprej opravljenih izpitov, kolokvijev, seminarskih
nalog, potem pa…
»Takole
vam bom povedal, za to, kar ste danes, tukaj, pokazali, bi vam sicer dal
šestico (v meni je vse poskočilo od veselja, naj bo dvojka, nič hudega, samo da
je odpravljeno!), vendar upoštevaje ostale vaše ocene, menim, da zmorete krepko
več, pa se bova srečala na naslednjem roku«.
Bum,
ali bam, kakor ti je ljubše – pripravo ostalih treh izpitov sem (s)krajšal, da
bi, ob njih, tudi tega opravil… s tem sem, posledično, vsaj načeloma, dospel do
tega, da teh, ostalih, ne bom zmogel tako, kot bi jih sicer… obenem pa –
bentiš, itak prava nisem šel študirat, verjetno se s to snovjo nikoli več ne
bom srečal, v svojem življenju, vsaj neposredno ne! Vendar…
Tudi to
je minilo. Vse tri izpite, tiste druge, sem uspešno o(d)pravil, medtem ko sem
si, na naslednjem roku, pri profesorju pravniku prislužil devetico. Ja, in –
kaj imam danes od tega, od nekega solidnega povprečja ocen s faksa?! Raje ne
izveš, ker – če ti bom pojasnjeval, mi utegne tudi kakšna kletvica poleteti…
Kakorkoli
že, nekoč je bilo tako. Vsaj na faksu, pardon, vsaj na »mojem« faksu. In je
predavatelj iskal tvoje dejanske zmožnosti, in ne načina, na katerega se te bo,
čim prej, znebil. Danes pa…
Ko
poslušam, tu in tam, mladino, tudi o faksu, in o izpitih – večina predavateljev
sploh razlagati ne zna, ko jih prosiš za pojasnilo, te napotijo na
od-strani-te-in-te-do-strani-te-in-te-v-tej-in-tej-knjigi,
na izpitih
pa… kot bi te malodane »prosili«, daj, vsaj nekaj zini, da ti pozitivno
zapišem, in se te znebim!
Ne vem,
v čem, in kje, je krivda, kajti – po drugi strani tudi kakšnega predavatelja
slišim, kako pove o tem, da so določeni, ki celo doktorat delajo, tako, hm,
smem zapisati butasti? da morajo skorajda nad njimi stati, jih za roke držati,
in voditi, da se, po nekih skrajnih, obojestranskih naporih, s svojimi
doktorati spravijo-v-naprej…
Da, za
zaključek, in spet: v kolikor si v šolo hodil le zato, da jo boš zaključil, in
si, s tem zaključkom, boga-za-brado-prijel… ne vem, če ne bi bilo bolje, ko bi
se v času »izobraževanja« z nečim drugim ukvarjal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar