»Vsi vse vemo«…

Ta vsi-vse-vemo se je, skozi čas, velikokrat (po)kazal, in se, še vedno, predvsem tako, da (je) o neresničnosti trditve priča(l). Ta vsi-vse-vemo je namreč vedel tudi o ploščati Zemlji, o telesih brez (notranjih) organov, o božji-volji pri ne/ozdravitvi… ta vsi-vse-vemo je spotikal korake tistim redkim, ki so do spoznanj, odkritij dospevali… ta vsi-vse-vemo je, ne nazadnje, izkaz popolne bebavosti, samozaverovane, domišljave, misleče, da s tem, ko se nekaj »na pamet nauči«, tudi ve! A, žal, ne ve, niti tega ne ve, da je večina tistega, česar se, tako ali drugače, »nauči«, zgolj neresnica, potemtakem – laž!

 

Vsi-vse-vemo se najlepše izkazuje v »demokratičnih« časih, v časih, v katerih propada vse, kar je bilo poprej zgrajenega, od proizvodnih obratov, prek bolnišnic, šol… v časih, v katerih ničkolikokrat prežvečene težave nov zamah, nove moči dobivajo, v časih cik-cak skakanja, zdaj na to, zdaj na ono stran, ne vedoč niti tega, da – kjer neumnost izbira, kjer neumnost odloča, tam rešitev ni moč najti!

 

Vsi-vse-vemo. Ni res! Redki, izjemno redki so, ki vedo. Nekaj več jih je, katerim »se sanja«. Absolutna večina pa – z izjemo tistega, kar se je moč naučiti v neko rutinsko, obrtno izvajanje, v ponavljanje, niti o sami sebi ničesar omembe vrednega ne ve!