Kavčna kuharija…

Nocoj se ni in ni hotela umiriti, in se je najino uspavanje dobro razvleklo. Žverca, ne pozna dni, po imenih, in nisem ji rekel jutri-greš-k-mami, a kot da čuti, ne vem, morda moje razpoloženje, ne vem, vendar…

 

Zehala je, preden sva šla na kavč, obenem govorila ne-ajat. In je sedla na fotelj, češ nimam-časa-zdaj-ne-vidiš-da-ustvarjam, in je začela risati. Ko sem jo uspel prepričat, da sva vsaj na kavč dospela… in da na njem ni norela (predobro se je namreč napokala, za večerjo, in sem se bal, da bi, zaradi divjanja, vse izbljuvala)… sedla je, tik mene, in oviti sem jo moral v njeno odejo, potem pa sva – »kuhala«, »rezala«, »pripravljala«… in sva »jedla«, ma, vse mogoče, juho, makarone, knedle, meseka… pa torto, sladoled, rogljiče… »pila« kakav, kavo, sok…

 

In sva k »makaronom« dobro dodajala »omako«, in sva »knedle«, po pravilu, »razrezala« in »(po)sladkala«… in ko je »rogljič dospeval iz vrečke«, je, obvezno, bilo slišati tisti »pok«… »torti«, vsakemu kosu, sva »svečke dodajala«, jih »prižigala« in pihala, da sva jih pogasila… predvsem pa – krohotanja, njenega, v obilju! Še zlasti, ker je tato hotelo odpihniti s kavča, vsakokrat, ko je giskasto moje milo svečke upihovalo…

 

Da, spraznila sva vso zalogo »hrane«, še na up sva »pojedla«, zamazala, domnevam, celo goro posode, in ko sem jo pregovoril, češ da sva vse zmazala, da ničesar več nimava za amat, takrat je hotela v dnevno sobo, ker še ne bo ajala… in sva se dogovorila za igrico s prsti, najino, neko, da se je umirila, se stisnila, tesno, k meni, in, čez čas, zaspala z glavo pod mojo brado…

 

Res je, vsak večer poteka najino uspavanje, vendar je res tudi to, da – prvi večer, v dnevu, ko dospe domov, in zadnji, pred odhodom, krepko dlje traja kot vsa ostala uspavanja. V prvem, domnevam, skuša nadoknaditi celotedensko odsotnost, v zadnjem pa… ja, dejansko moj Sonko nekako ve, da bo na najino naslednje uspavanje potrebno čakati teden dni!

 

Sem jo že včeraj začel pogrešat, čeprav sva (še vedno) bila skupaj. In tudi njenega »(k) tati« je bilo nekolikanj več, kot ga je sicer… ko ga je tudi veliko. Na mojo, in njeno, seveda, radost. Pač, za marsikaj se imam za »zahvalit«, bojda »življenju«, in tudi za to. Zahvale pa raje ne izpišem, je ne bi bilo prav nič lepo prebrat…