Lučke ajajo…

Lučke ajajo, na smrečici, in na snežaku. In bodo ajale vse do petka, do prvega njenega »lučke dala«…

 

Na mizici, na kateri se nered v nekem svojem redu izkazuje, je, med vsem ostalim, pobarvanka, ena izmed ne vem kolikih. Zaenkrat še ne upošteva omejitev, tistih črt, s katerimi so risarji skušali podobe nekih likov izkazati. Ne, nasprotno, njeno barvanje, njeno pisanje… v bistvu bi bilo moč o nekakšnem čečkanju govoriti, tako na hitro, na prvi pogled, čeprav to ni. Vse, kar počenja, tudi v pobarvankah, počenja po nekih svojih zasnovah, z nekimi svojimi namerami, z neko podobo ustvarjalnosti, pa… marsikdaj v tistem, kar se kot »kracarija« želi prikazati, ugledam neke podobe, vsebinsko prav nič drugačne, kot so tiste, s katerimi se zmorejo določeni »abstraktni« slikarji izkazovati. Pač, podobno, kot v pisani besedi – napišeš, kar edini veš, da zapisuješ, vsi ostali pa »vedo«, da so v napisanem »po svoje« našli, celo tako dobro, da te prepričujejo o pravilnosti njihovega prebranja, in napačnosti tvojega razumevanja zapisanega…

 

Kred, v kuhinji, še do sedaj nisem pospravil, niti mize, omarice, klopi in dela zidu obrisal, da bi njih sledovi izginili. Kot bi se mi zdelo, ko stopim v prostor, ko omenjeno zagledam, in gledam, kot da je bila še maloprej tu, ali pa, da bo v naslednjem trenutku znova doma. Ne vem, samo v skrajnem primeru, ko zares drugače ne gre, posegam v njene stvari, sicer pa se mi zdi, da bi prostor, s svojo urejenostjo, bolj prazno deloval, da bi iz njega izginilo življenje…

 

Da, tudi ko je tu – samo tisto, ob čemer se lahko spotakne, na čemer ji utegne zdrsniti, kar bi ji bolečino povzročilo, ko bi nanj stopila, samo tisto odmikam s tal, vse ostalo pa… kjer pustiš, tam tudi išči, in če ti ne bo šlo, bova pa skupaj poiskala! Čemu bi ji z nekimi policami, omaricami, red zapovedoval, ko pa nikoli ne ve, katera igrača jo bo, v hipu, pritegnila, ji bila dovolj zanimiva, da bi se z njo igrala?! Obenem pa – kadar sva skupaj, takrat so, običajno, v rabi tiste zadeve, s katerimi zmoreva družno skozi čas. Pa naj bodo to žoge, avtomobilčki, »zdravniška torba«, kocke, knjige, neki pobarvani geometrijski liki… ali pa, preprosto, zunaj, tobogan, kolesce, gugalnica, sprehod, breg…

 

Da, lučke ajajo. Pogrešam njih sijaj, čeprav… ko bi to pogrešal, le kaj bi mi preprečevalo, da jih vklopim, da zasvetijo?! Da, ta njih sijaj pogrešam samo zaradi tega, ker – ko bodo znova svetile, takrat, pač, bo Malo tu! Do takrat naj pa kar počivajo…