Dobrih
ne želim bremeniti s seboj, s slabimi ne želim obremenjevati sebe, pa mi
ostaneta moji roki, in v njiju pešajoča moč, da se pretolčem do tja, do koder
mi še edino pot vodi. K sreči mi je tudi kletev dana, da si korak, z njo,
lajšam.
Vem kje
mi je mesto, in vem, s kakšnimi mi ni, pa ne potrebujem izgubljati časa z
iskanjem samega sebe, kolikor me je ostalo, da bi se zmogel najti.
Ne
bremenim se z doseganjem nebes, še vsa doslej so se mi z vonjem žvepla
izkazala.
Ne
bremenim se s tistimi, ki sebe ne poznajo, da bi se meni predstavili, pa z
razgrinjanjem njih tančic dospem do ugotovitve, da se z ničem ne da v dvoje
hoditi.
In ne
bremenim se z nekimi upi, mi jih je čas, do zadnjega, pobral, in ob vsakem
pobranem o moji neumnosti na kratko iztisnil.
Le
skrbi za vrata, da so dobro zaprta, in zapahnjena, vse bolj čas namenjam,
zavoljo strahu, bremenečega, da bi jih utegnil, četudi za hip, odprta pozabiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar