Ko
pomisliš na neke »odkritelje«, če poznaš, vsaj v grobem, njihova življenja,
potem bi moral vedeti, da…
… so
marsikdaj ne samo odklanjali, pač pa predvsem negirali številna »znanja«,
šolska oziroma obča nasploh;
… so
segali prek okvirjev, mišljenjskih in ravnanjskih, znotraj katerih se je ves svet
izkazoval;
… niso
bili, skozi obče kalupe, »sprogramirani«, pač pa so, nasprotno, povsem po
svoje!
Da,
inteligenca oziroma razum… dvomi v spoznano, pa preverja, preizkuša, in le tako
do dejstev dospeva… ne upošteva šolskega, občega, takrat, kadar na temelju
spoznanega do drugačnih ugotovitev dospeva… se ne meni za pravila, definicije,
kadar v njih logične sprejemljivosti ne zaznava… pa nikakor ne more biti
sprogramirana, ne more delovati v okviru nekih programov oziroma napotkov, in
zgolj v njihovih podobah, pa…
Zavoljo
tega zmore samo bebogenca govoriti o neki »umetni inteligenci«, ki naj bi
obstajala v podobah nekih naprav, ki mimo lastne sprogramiranosti ne zmorejo,
ki do lastnih ugotavljanj ne sežejo, ki se s svobodno voljo niso zmožne izkazati!
Že res,
da je v teh napravah nekaj opredmetene inteligence (tistih, denimo, ki so
ugotovili principe prenašanja glasu, ali, na primer, spreminjanje znakov v
programske jezike), in še krepko več opredmetene pameti (vseh tistih, ki so
izučeni, da izdelujejo, po nekih napotkih, načrtih, te naprave), vendar gre,
pri teh pripomočkih, samo in izključno za – opredmeteno inteligenco in
opredmeteno pamet! In še zdaleč ne za inteligenco kot tako, pa čeprav »umetno«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar