Bolj kot si dober…

Bolj kot si dober, in pošten, bolj kot se z iskrenostjo, in z zaupanjem izkazuješ – bolj te bo »življenje« teplo!

 

Priznam, marsikdaj me je zamikalo, da bi »udaril«, celo z veseljem bi to naredil, do nekega zadoščenja dospel, a sem se vselej zadržal. Nikdar nikomur česarkoli takšnega počel, da bi mi lahko neko svinjanje očital, obenem bil premnogih svinjanj deležen. Vse svoje življenje, in zlasti v njegovem zadnjem delu, v katerem sem spoznal, zares spoznal, da si neke tolažbe v stilu nikoli-več ne smem dovoliti, ker ne temelji na realnih podlagah!

Ja, zlasti v zadnjem delu… ko bi vsa poprejšnja doživeta svinjanja na kup zložil, ne bi do polovice »zadnjedobnih« svinjarij segla, kot da bi želela potrjevati uvodoma zapisano – bolj kot si dober do nekoga, bolj kot mu daješ sebe, bolj kot ga skušaš na-rokah-nositi… bolj te bo udarilo, ko se ti izkaže v nekih poprej neznanih ti podobah! Obenem pa…

 

Čemu, za vraga, takšnih izkušenj ne bi bilo, ko pa te učijo, v nedogled, o tem, da razlikuješ med vrednim in nevrednim, med tistim, čemur boš vse, kar imaš, potemtakem v prvi vrsti sebe, dal, in tistim, kar si enega samega trenutka tebe ne zasluži?! In k temu drugemu sodi vsa sebičnost tega sveta, vsa neuvidevnost, prilagodljivost spreminjajočim se okoliščinam…

 

So, ki so menili, da proti njim delujem, da jih celo »tepem«, in so bili v to prepričani, ker – so počeli določene zadeve, katerih ne bi smeli početi, jaz pa sem o tem (spre)govoril, pokazal na nedopustna ravnanja, celo do nekih odgovornosti zadeve gnal. In kadarkoli sem to počel, vedno se je izkazalo, da imam prav, pa – če si tako »zrel«, da resnico (tudi ali zlasti o sebi) kot napad dojemaš, potem, oprosti, a na tvoje mnenje pasjega dreka ne dam!

Ja, je hudič, med sebe-ne-zavedajočimi-se, v svetu dvojnih meril, prilagajanja, hinavščine, je hudič, kadar so besede, ki o slabem govorijo, bolj obtoževanja vredne kot – početje slabega! Kakorkoli že…

 

Izučilo me je, dodobra me je izučilo, to življenje, in me vse bolj v neko previdnost, tudi odmaknjenost od vsega-ostalega gnalo, in mi je dalo vedeti, da zmorem nek cvet zgolj občudovati, in ga pustiti rasti, pa se bo obnavljal, in mi tudi v bodoče krasil, dočim… blata ne kaže v roke prijemati, ga skušati oblikovati, iz njega nekaj uporabnega, celo lepega narediti, je preveč zdrizasto, vselej po svoje (z)leze, in vselej ti kot blato (po)vrne! Drugače ne zna, drugače, pač, ne zmore, vendar…

 

Res je, ko bi blata ne bilo, ko bi, po nekem čudežu, do zadnje pikice izginilo s tega sveta, bi bila hoja lažja, lepša, spokojnejša, a se, kljub temu, ne kaže pretirano z blatom ukvarjati, če drugega nimaš na voljo, kot lastni roki, in neke običajne pripomočke, kajti – bolj boš vanj drezal, bolj ga boš spoznaval, bolj boš moral njegova pravila upoštevati… pa se zna celo tako zasukati, da – bolj kot vanj drezaš, bolj mu podoben postajaš!

 

Do konca življenja, svojega, sem »obdarovan« z neko bolečino, tudi s trpljenjem, vedoč za neko štafetno-palico, predano bitju, katero imam rad. In tudi ko bi pozabil na vse tisto, kar mi je bilo v »hvaležnost« neposredno izkazano, svinjano, na to štafetno-palico ne morem pozabiti! In so občutki, ki se radi tega porajajo, silno… ne, ne bom jih opisoval, a, verjemi, nič kaj lepi, prijetni, naklonjeni… in bi me prijelo, da bi ne samo »udaril«, pač pa mlel in zmlel, a s tem ničesar ne bi dosegel, ničesar razrešil, le sebi bi dodatno breme, zaradi izkazanega početja, na pleča naložil.

 

Zavidam, za hipec zgolj (potem pa to raje odmislim), neki povprečni sebičnosti, zavidam debelokožnim, goltavim, pokvarjenim in sprijenim, tolažeč se, da bi mi bilo lažje, ko bi tudi sam znal, kar in kakor znajo oni, vendar, po drugi strani… ne, hvala, ampak raje ne! Ne moreš namreč svinjati, brez posledic, pa – če je za svinjo značilno, da svinja, potem, bržčas, tudi sam postaneš svinja, če je svinjanje običajen način tvojega izkazovanja! Svinja pa ne želim biti.

 

Bolj kot si dober…

Ne, potrebno je biti dober, ne gre drugače, v kolikor želiš s samim seboj v miru, a je še bolj potrebno to, da veš – komu boš dobroto izkazoval, in komu je ne boš! In tistim, ki z njo delajo kot svinja-z-mehom, tistim je, zagotovo, ne kaže niti ponujati, kaj šele dajati!