Nebo se joče…

Nad reformirano Deželo nebo se joče. Kdo bi vedel čemu. Pogled dospeva do sivine. Pa ni, da bi v bodočnost zrl, ona zmore biti temnejša.

Upam, da se voda ne izkaže, nikjer, s svojimi zobmi. In plazovi neki, s svojo nezadržnostjo. Ni lepo, kadar brez strehe ostaneš.

 

Letos je sploh »čudno« leto. Komajda se posledic ene ujme lotijo, že naslednja prispe. Tista najhujša, najbolj nevarna, pa komaj čaka na svojo priložnost. In izkorišča nastale razmere, sebi neke točke želeč. In je vlada, kakopak, neučinkovita, ob vsem okostenelem državnem aparatu, ob vseh birokratskih procedurah, predvsem pa – v preteklosti je tudi leto, dve, in raje več, trajalo, preden so v ujmah prizadeti dočakali neka povračila škode, »danes« so meseci predolgi. Pri čemer so bile prej ujme redkost, letos so, kaže, postale pravilo…

Ja, v slogi je moč, a kaj, ko nekateri niso pripravljeni moči deliti, jim oblast preveč diši.

 

Ne maram potuhnjenih nasmeškov še bolj potuhnjenih hinavcev! Ne maram pokvarjencev, v besedah »poštenih«, v ravnanjih ne. Ne maram tistih, ki čistke kadrovske spočenjajo, potem pa radi nekaj menjav, kasneje, cel halo zganjajo. Ne maram tistih, ki o spravi govorijo, obenem so sami zadosten, celo prevelik razlog za to, da le-ta ni mogoča. Ne nazadnje – kje je njihova »švica«?!

Ne njihova osebno, zanjo vem, da je na varnem, na ustreznih računih, pač pa družbena »švica«, iz njih gobcanj obljubljena.

 

Kdor gre »danes« v politiko, mora biti ali povsem neveden, posledično naiven, ali pa preračunljiv, pokvarjen. Prvemu se, zanesljivo, ne bo obnesla, vsaj tako ne, da bi obstal, in državo dejansko premaknil. Drug jo zmore prignati. Njemu so vsa sredstva dovoljena, šteje le cilj. In strah, kakopak, njegov, dokler obstajajo okoliščine, ki ga vzbujajo.

 

Pozabil sem, lahko je tudi tumpast, ta, ki gre »danes« v politiko, in eden tistih, katere oblast-pokvari, potemtakem – v mlin pride »čist«, iz njega se sama umazanija vsipava…

 

Ni tolažbe, nikjer po svetu ni drugače. Kolikor vem, vsaj. Pokvarjenost je prodorna, brez zadržkov, vsa orodja uporablja za svoje napredovanje. Poštenost je neumna, računa, da se bo tudi pri drugih znašla, in verjame na besedo. Besede pa – kadar niče za njimi stoji, zagotovo neke vrednosti ne morejo imeti.

 

Kadar govoriš o humanosti, poštenosti, civiliziranosti, obenem pa nekoga postaviš na cesto, mu odvzameš sleherno socialno zaščito, celo pravico do zdravstvene oskrbe… ne glede na to, kakšne barve, jezika, običajev je, ta nekdo, se izkažeš v popolnem nasprotju tistega, na kar se sklicuješ. In takšnih, tako postavljenih, sploh ni bilo malo! Pa se reformirana Dežela kaj dosti ni (z)menila za njih usode…

 

Veš, kaj je to – izloček?! Dvonog, kakopak. To je tisti, ki se nad šibkejšim, ali vsaj domnevno šibkejšim, izživlja, dočim se močnejšemu klanja, mu celo v rit leze! Obenem pa bi poniknil v mišjo luknjo, ko bi mu nekdo »palico« odvzel. Ni malo, takšnih izločkov, na takšnem svetu.

 

Ja, pomislim, ta hip, na Žižka. Zagovarja liberalizacijo, še večjo, kakopak. Hm, se je možakarju sfecljalo, v zadnjih desetletjih, ali se je, mogoče, sfecljan že rodil?! Pri njem tudi signal ne dela, pa mu pogled ne seže do nekih post-socialističnih držav, pa do nekega Iraka, Irana, denimo?! Da bi videl »najlepše« prikaze te liberalizacije. Še tu, ko gledam na sosednji breg, imajo krave, na paši, nek red, in se dobro ve, po kakšni hierarhiji so razvrščene. Pa so krave, vendar – tudi one imajo pamet. A imajo še nekaj, za razliko od »nas«. Dovolj močne nagone, skozi katere mati Narava skrbi, da se sme kretenizem samo pri višku-stvarstva izkazovati…

 

Bo »po moje« ali »po tvoje«?! Bog-ne-daj, da bi bilo po-najino, kaj šele po-naše! Pravijo, ti, »pametni«, da je neka naveza, v gorah, močna, in uspešna, samo toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. A ko vonjave korita zavonjajo… samo svoje člene vidijo. Pa še to zgolj toliko, kolikor jih nad-pametni potrebujejo.

 

E, Slavoj, Slavoj, veš, kaj potrebuje Dežela, in ves svet?! Poštene, v skupen prid naravnane, takšne, ki o uspešnosti neke skupnosti presojajo na osnovi stanja najbolj šibkega dela skupnosti, in takšne, ki vedo kaj naj bi počeli z naučenimi podatki, in jim zgolj naučenost-podatkov ni merilo znanja, védenja. In »palico« v njih rokah, kakopak, tudi pastirje, četudi električne, pa nekaj korenčka. To, in samo to.

 

Kjer vsakdo počne kar se mu zljubi, in kakor se mu, kjer nihče za svoja početja ne odgovarja, nasprotno, na osnovi neprimernih se celo ohranja na položajih, in napreduje, tam bi ti, Slavoj, še večjo »svobodo« uvajal?! Pa sploh veš, kaj je to svoboda, in, morda, to, ali sme pripadati le posameznikom, morda skupinam, ali pa bi morala, po nekih principih, biti povprek odmerjena?! Kakopak, sleherna pravica v drugem planu, v prvem pa obveznost, dolžnost, odgovornost.

 

Z menoj je nekaj hudo narobe, priznam, da takšne klatim! Stampedo namreč dobro ve, da kaže samo še spodbujati, hitrost povečevati… bo vsaj prepad vse bližje, in se bodo, v njem, težave razrešile. Same od sebe, kakopak, glede na to, da jih govedo ni v stanju razreševati, kaj šele razrešiti.

 

Ja, nebo se joče, nad Deželo. Celo »bog«, vsaj tu, na mojem koncu, se nekaj razburja, pa z neko palico po oblaku, na katerem sedi, tolče, da ropota, in iskre švigajo prek neba. Ne vem, na koga se jezi. Na tiste, ki dlako menjavajo, kakor pride, kot jim najbolje znese, ali na tiste druge, ki bi radi zgolj neobriti ostali, ob tem ne bi ob riti bili?! Ma, ni panike…

 

Upanje umre zadnje, v vsaki betici, baje. Ne nazadnje – kmalu bo večer, čarovnice bodo na plano stopile, morda pa nam samo nekaj čaranja manjka, in bo vse popolnoma drugače. V nekem nikoli-več svetu, denimo.