Nauči se…

… ne veseliti se prehitro! S tem ti bo, če se naučiš, in mogoče, marsikakšno razočaranje prihranjeno.

 

Izhajam, denimo, pri tem zapisu, iz nedavnih odzivov, nekih, na moje verze. In iz nekih ocen, domnev, ne vem, morda tudi želja, katere pa se trudim natanko v taisti podobi, do nadaljnjega, ohranjati – v podobah ocen, domnev, morebitnih želja.

 

Veliko mi je bilo obljubljanega, bore malo, od vsega, tudi realiziranega.

Ko bi se določene obljube uresničile, bi bila kar lepa količina nekih »projektov«, kot tem stvarem danes radi pravijo, nekih mojih stvaritev, udejanjena v svojih materialnih podobah, bodisi v obliki zgoščenk, bodisi knjig. A jih ni nikjer videti…

 

Ne vem, denimo, tudi misli na neke antologije, v katerih naj bi se znašel vključen, raje odrivam. Vem, da sem bil pozvan, vem, da sem posredoval želeno gradivo, vse ostalo pa ni v mojih rokah. In ne samo to – danes živimo v takšnem svetu, da so določena prizadevanja v rokah posameznikov, in to tistih, ki zmorejo neke vsebine izkazati, medtem ko so odločanja o realizaciji teh vsebin, je denar, s katerim je treba vse stroške pokriti, v povsem drugih rokah. Pa marsikdaj, ne bi nekih statistik delal, ker toliko zadev ne poznam, namere ostajajo zgolj namere, neizpeljane do konca, čeprav bi bilo potrebno samo tisto zaključno fazo, izdelavno najlažjo, najmanj časa terjajočo, opraviti. Tako da…

 

Za marsikaj, kar sem delal, tudi nekim drugim, in imajo ti drugi lepe želje, v zvezi s tem, nimajo pa sredstev, za marsikaj, v kar sem vlagal nemajhne količine svojega časa, dela, ne vem, ali bo sploh kdaj doživelo tisti svoj trenutek, ko bo smelo zaživeti v načrtovanih podobah!

 

Dobro, večino tistega, kar sem drugim počel, sem počel na osnovi želje, svoje, da jim neko zadovoljstvo porodim, s svojim početjem, in mi je to tudi uspelo narediti, čeprav je res tudi to, da smo vsi, najprej ti drugi, nato tudi jaz, ki sem jim pomagal, snovali nek končen izdelek, pomeni smo počeli, vse kar smo, ne samo radi tega, da bi drug drugemu zadovoljstvo počeli, pač pa tudi zato, da bi rezultate našega dela zaokrožili z ustreznimi izdelki.

 

Spomnim se nekega »davno« minulega časa, ne vem, morda je dvajset let tega, raje več, spomnim se nekih prvih dogovorov, tovrstnih, obljub, celo zagotovil, a se, žal, spomnim tudi svojega neučakanega čakanja, pričakovanja izpolnitve dogovora, na koncu pa tudi tega, da je tisti, ki je obljubljal – požrl obljubo, da ne zapišem besedo! Da, in v takšnem primeru sem dospel do jeze, ker sem se pustil imeti za bedaka, ker sem nekomu dal tisti nekaj, kar je zase potreboval, hotel imeti, medtem ko je dogovor ostal samo enostransko izpolnjen, z moje strani.

 

To vse, kar sem v zadnjih letih delal, to je povsem drugače, kajti – povedano mi je bilo, da bodo ti, katerim sem pomagal, poskusili zadevo spraviti v tek, vse do konca, da ni, finančno gledano, to od njih samih odvisno, ker s sredstvi, potrebnimi, ne razpolagajo, to je drugo – dogovor je čist, v naprej so znane okoliščine, tako samo delo, kot neki obeti, iz njega izhajajoči, kakor tudi to, da na koncu ne ta, s katerim sem delal, ne jaz, ne bova tista, ki bi o zadevi odločala. In sem se kljub temu odločil, da bom zraven, in sem to naredil, v dosedanjem času, predvsem zaradi tega, da sem prošnji ugodil (marsikdaj celo več naredim, kot je tisto, za kar sem naprošen) in prosilcu omogočil dospeti do zadovoljstva, ob tem, da ima v rokah zaokrožen izdelek, katerega mora »samo« oživeti, pri čemer to oživetje ni v okviru njegovih, osebnih zmožnosti. Potemtakem korektna zadeva, podeljeno tveganje, pa – če ne uspe, ne uspe, se oba »obriševa pod nosom«, če pa uspe, bova pa oba zadovoljna. Pa ne v materialnem smislu, nikakor, pač pa s tem, da se bo nek najin »otrok« uspel prebiti na ta svet. Tako da…

 

Odmišljam dobesedno vse, kar ni odvisno izključno od mojih »rok«, ukinjam razna »sanjarjenja«, o katerih, v končni fazi, drugi odločajo, sicer pripravljen tudi v bodoče vskočiti, in pomagati, resda le nekim posameznikom, s katerimi sem na »isti valovni dolžini«, dočim vse ostalo, neke načrte, upe ter podobno (do zdaj prevečkrat izkazano v podobah navadne »šare«, besedne), odrivam čim dlje vstran.

Nisem mazohist, bolečine pa sem se že zdavnaj preobjedel, zlasti tiste, povsem po nepotrebnem povzročane in povzročene, ter predvsem na hinavščini in lažeh, na sebičnosti porojene. Čim manj bi jo »okušal«, v bodoče.