So, in
ni jih malo, ki bi se mojih razmišljanj, misli, besed… lotevali, in, kakopak,
menijo, da je to nekaj povsem samoumevnega, »normalnega«, čeprav…
Priznam,
grd sem, pa se, ob takšnih primerih, v meni vselej obudi tisti
ti-bi-se-rad/a-z-menoj-p(reg)ovarjal/a?! Na osnovi česa le?!
Da, v
okviru te moje grdosti je tudi navada, da ugotavljam kaj, in koliko ima, če
sploh, nekdo v svoji glavi! Pa s tem ugotavljanjem tudi razlikujem med
sogovorniki, ali zgolj morebitnimi, kajti – tudi Tisa in Tar sta prepričana, da
bi bilo dobro, ko bi njuna mnenja upošteval, ker bi se svet, s tem, bistveno
polepšal…
Velika
težava obstaja, na relaciji jaz in absolutna večina mojih (morebitnih)
sogovornikov… tista področja, katera so njim dostopna, zanimiva, razumljiva,
denimo šport, vreme, neka vsakdanja opravila, trači in podobne zadeve, mene ne
privlačijo, marsikdaj celo toliko ne, da bi vsaj osnovne stvari poznal, denimo
napoved jutrišnjega vremena, ali rezultat neke tekme, dočim – tisto, čemur se
jaz posvečam, ker me zanima, ker se v tem najdem, ker o tem nekaj »malega« vem,
tisto pa je njim nedostopno, celo toliko nedostopno, da vse, kar »vedo«, samo o
tem izpriča, da – pojma nimajo!
Pa, da ne
bi, morda, kdo pomislil na to, da kratim neko pravico-do-lastnega-mnenja… ne,
ne, je ne, nikakor ne, le – sleherna pravica je upravičena, celo samo takšna bi
morala biti, takrat, kadar na odgovornosti, na dolžnosti temelji, in to odgovornost
oziroma dolžnost izkazuješ s tem, da… dokler ne izkažeš, dokler ne dokažeš, v
praksi, tega, da nekaj zares veš, da se na nekaj zares spoznaš, do takrat
uporabljaj kratki, a sila praktični besedi ne-vem! Čeprav…
Za
takšno pojmovanje, posledično tudi izkazovanje, je zeljna glava, nasajena na
vrat, krepko premalo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar