Priznam,
popolnoma sem pozabil na notranjost svoje knjige Malo (z)mešano, katero sem
spisal, in je bila objavljena, pred nekimi tremi desetletji. V olajševalno
okoliščino si štejem dejstvo, da – ko bi mi nastavil cev samokresa na glavo, ne
bi znal našteti vseh naslovov svojih, avtorskih, knjig, kaj šele tudi vseh
tistih, v katerih sem, tako ali drugače, soudeležen. Potemtakem, moja krivda,
količina, ki tudi tisto začetno navdušenje ob izidu prvih objav, prvih knjig,
spremeni v neko, bolj ali manj, samoumevnost oziroma v nič-posebnost, je, kaže,
v zadostni meri pripomogla k temu, da…
Sem bil
danes, nedolgo nazaj, ko sem nekaj iskal, na knjižni polici, in mi je knjiga
padla na tla, ter se razprla, dobesedno presenečen, ko sem na notranji strani
ovitka ugledal svojo nekdanjo podobo, in pripisane neke besede. Pa sem
pogledal, za kaj, v bistvu, gre…
Takole
sem, kaže, »nedolgo« nazaj, izgledal. V nasprotju s trendom staranja, sem imel
krepko manj las, kot jih imam danes, in golobrado ter golobrko sem, skorajda
kot nek fantalin, zrl v svet. Kdo bi rekel, tudi sam se čudim, da sem bil,
nekoč, mlajši, in celo mlad!
In
potem sem prebral tudi besede, pripisane, ter ugotovil, da mi jih je,
pravzaprav moji knjigi, dobrohotno, izjemno ljubeznivo, namenil pokojni
slovenski pesnik, Jože Šmit, človek, ki je, bržčas, glavni in odgovorni krivec,
za to, da sem se svoje zapise sploh podal pošiljati v uredništva. Kar zapretil
mi je, »Uroš, če ne boš začel pošiljati, ne bova več prijatelja!«
Tako
da, lepo prosim, tisti, ki se jezite name, zaradi mojih besed, razporedite
svojo jezo na dva dela, in drugega kar Jožetu Šmitu namenite. Resda se mu bo še
bolj »fučkalo« radi tega, kot se meni, ker je, žal, že dolgo pokojni, a –
poskusiti ni greh!
In… ko
sem ugledal, v Šmitovi, in meni sila prizanesljivi, uvodni besedi neka imena
drugih avtorjev, takrat je malo manjkalo, do tega, da bi se lopnil po čelu, češ
– in ti si potreboval še več kot dvajset let, po tem, da si si drznil izreči
tisti »da, sem pesnik«!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar