Včasih
bi me krohot pobral, spet drugič bi prek zob kresnil, kadar mi nek »vedoč«
svojo pamet prodaja, in mi pripoveduje o stvareh, katerih niti skusil ni,
medtem ko sem se jaz z njimi ukvarjal, ali pa to, še vedno, počnem…
V zadnjem
času imam, spet, neke prizadevneže, ki se v moj »jezik« podajajo, me skušajo
razsvetliti, s svojimi ubornimi beticami, češ da ne zapisujem pravilno, da je
po pravopisu drugače… obenem ne vedo, da imam doma, v knjižnih podobah, vsaj
tri pravopise, da znam tudi sam dospeti, prek spleta, do tamkaj objavljenega,
pravopisa, in da tudi meni program, računalniški, z rdečim podčrtava, pa, ker
nisem slep, razumem, da me opozarja na domnevno, po njegovem, nepravilnost v
mojem zapisovanju, vendar se, kljub temu, za takšna opozorila ne menim. In je
težava, bojda, pri meni, in z menoj, najmanj v treh stvareh! Groza grozovita!
Bojda preveč vejic pišem. Bojda celo besede, sklone spreminjam. In, tudi omembe
vreden greh – fonetično zapisujem! Pa, ko bi povsem preprosto, potem bi dejal,
da so pravila, kažipoti, kalupi… za tiste, ki niso zmožni samostojne, suverene
hoje, pač pa se morajo kot-pijan-plota držati uradnih opredelitev, obenem pa –
ko ne bi bilo tistih, resda redkih, in zlasti pismenih, ki so posegali v jezik,
potem tudi v samem jeziku nobenih sprememb ne bi bilo, pač pa bi stoletja enako
govorili…
Nisem
zgolj uporabnik jezika, daleč od tega, imam se tudi za njegovega tvorca, vsaj
skušam to biti. Pol stoletja namreč živim, dobesedno, z njim, pol stoletja
objavljam, in teh objav se ni malo nabralo…
Očitajo
mi domišljavost, marsikje, marsikdaj, tudi po vprašanju mojega odnosa do
jezika. Oni mi očitajo domišljavost, »vse vedoči«, pismeno nepismeni?! Hm…
Desetletja
aktivnega pisanja sem na ugotovitve nekaterih občih, češ da sem pesnik,
odgovarjal s »samo verze zapisujem, nisem pesnik«.
Postopoma,
korak za korakom, sem sprejel naslavljanje s pesnikom, s katerim so se mi izkazovala
uveljavljena »peresa«, tako slovenskega, kakor tudi, denimo, srbskega jezika.
In še vedno nisem govoril, da sem pesnik!
Prvič
sem to dejal po svojem petdesetem letu, in to iz enega samega razloga, iz »inata«,
kot bi Srbi rekli, zavoljo kljubovanja, ker – če se dandanes vsako teslo, ki
neko prozno, po možnosti zateženo besedilo, na vrstice razbije, razglaša za
pesnika, potem ni vrag, da tudi jaz o sebi ne bi smel izreči, tega, da sem
pesnik! Še zlasti, ker me vodijo, tisti, ki uradno beležijo, kot pesnika… in
pisatelja, epigramatika, aforista, satirika, humorista… ma, kot marsikaj
drugega še.
Nekaj
let nazaj sem padel v besedni dvoboj, na temo jezika, z nekim možakarjem, ki mi
je očital nepristojnost po vprašanju jezikovnega pripominjanja, češ da so za
jezik, za njegovo tvorjenje, potemtakem tudi spreminjanje, pristojni samo in
izključno jezikoslovci in – pisci. Hm…
Tedaj
je bilo za menoj že več kot petindvajset knjig, mojih, avtorskih, nekaj
vključenosti v izbore, nekaj tisoč objavljenih besedil v malodane tridesetih
medijih… in ko sem možakarja povprašal, če je to dovolj, da se smem šteti za
pisca, potemtakem za pristojnega (za razliko od taistega možakarja!) glede
jezikovnih obravnav, takrat – mi je priznal, da imam pravico po svoje
zapisovati, z nekim (svojim, pač) namenom, da sem za to poklican, da – imam prav…
Doživel
sem tudi to, da so mi o kulturi razlagali, o tem, kaj sodi v kulturo, in kaj
ne. In so mi o tem razlagali predvsem takšni, ki ne ločijo med ožjim in širšim
pomenom besede kultura, kaj šele, da bi se zmogli s kulturo drugače izkazovati,
kot z nekimi priložnostnimi obiski kulturnih, in »kulturnih«, dogodkov.
Zanimivo,
skoraj devet let sem bil samozaposlen v kulturi, potemtakem s priznanim
statusom kulturnega delavca, »kulturnika«, nekoga, ki kulturo tvori, jo
so-ustvarja, a sem, kljub temu, »lekcije poslušal«…
Kakopak,
priznam svoj greh, danes bom prvič nasploh to zapisal (»izrekel«), tudi umetnik
sem. Ker se z umetnostjo ukvarjam, bojda, glede na to, da tudi pisana/brana
beseda vanjo sodi, in glasbeno ustvarjanje, denimo. A sem tudi o umetnosti
nešteto razlag poslušal, pri čemer, kakopak, jaz nisem-o-njej-vedel, ker so
sogovorniki »vedeli« neprimerno več…
Vsa ta
iztočnica je, v bistvu, namenjena prav – umetnosti! Obstajajo namreč številne
razlage umetnosti, nečesa, kar vsakdo »po svoje« vidi, in tudi tisti bolj »poučeni«,
razni kritiki (nekoč sem zasledil mnenje, da se med kritike podajajo tisti, ki
sami ustvarjanja niso zmožni…), jo »po svoje« vidijo…
Dolgo
je že tega, kar sem doživel posebno njeno razlago: »Umetnost je, ko se poserješ
v kot okrogle sobe!«
Preden
se v navednicah zapisanega lotim, izkažem, mimogrede, sledečo pripombo: čemu,
da ne, kajti – če je »umetniški dogodek« to, da nekdo nekaj sto nočnih posod
razmesti prek tal razstavnega prostora (verjemi, vsaj dva takšna »umetniška
dogodka« sem registriral!), čemu, za vraga, ne bi bilo »umetniško delo« tudi
kup-dreka-v-kotu-okrogle-sobe?!
Zdaj
pa, nazaj, odstavek navzgor…
Na prvi
pogled je navedena »definicija« umetnosti butasta, celo skrajno neprimerna,
vendar…
Vsakdo
se zna »posrati« v kot oglatega, štirikotnega prostora, pomeni, da to ni nič
posebnega, za to, da pa v okrogli sobi kot najdeš, za to pa, bržčas, moraš biti
»nekaj posebnega«. In, da – umetnost je nekaj posebnega!
Posrati-se-v-kot-oglatega-prostora
= OBRT! Zgolj in samo obrt, kajti tega se lahko vsakdo nauči, na tak način se
lahko vsakdo »izraža«! Vsakdo pa, še zdaleč, ne more biti umetnik, in tudi ni.
V
umetnosti je tudi velik del obrti, ne nazadnje, samo z delom, s prakso, se
zmoreš umetnosti (na)učiti! In na marsikaterem področju, umetnosti, ne
obstajajo šole, neki programi, ki bi bili dejansko zmožni narediti-umetnika.
Denimo pri pisanju – vsega, kar se lahko naučiš, v nekem uradnem izobraževalnem
procesu, je s področja slovnice. Že pri »besednem zakladu«, njegovi
(ne)obsežnosti, se izpriča neko osebnostno, samostojno delo, pa, denimo –
pesnik, še zdaleč, ne bo postal tisti, ki ni poezije, kot bralec, dobesedno »goltal«…
Občutek
za ritem, za rimo, za sam »stil«, klasičen (edini, po mojem mnenju, ki dejansko
govori o poeziji in poetih!), tega pa se ne moreš kar tako priučiti, v kolikor –
tega ne nosiš v sebi! Je kar nekaj »pesnikov«, celo prejemnikov najbolj
zvenečih nagrad, ki nimajo takšnega občutka…
Potemtakem
delo, delo in – delo! In s tem, ko zapisuješ, malodane v nedogled, s tem
pridobivaš, se učiš, pa, čez čas – sploh ne potrebuješ šteti zlogov, da bi »ritem
ujel«, in ko zapišeš zadnjo besedo prvega verza, že imaš v mislih besedo (ali
več njih), s katero se bo naslednji, ali pa zadnji verz v kitici (odvisno od
tega, kako rimo razporejaš) ujemal, da boš do rime dospel… obenem pa – nobenega
urnika, »delovnega časa«, pač pa – ko te zapisovanje pograbi, takrat zapisuješ,
povsem spontano, izhajajoč samo iz neke zamisli in sploh ne vedoč, kako bo
zastavljeno teklo, kaj šele, kako se bo pesem zaključila! Ne gre drugače, kadar
je izpoved iskrena, potemtakem spontana! In, vidiš…
Ja,
tudi v umetnosti je obrtno delo (in znanje), le da je obrtniški izdelek
brezoseben, drug drugemu enak, medtem ko je umetniški unikat! Zapisi so si
sicer lahko enaki po stilu pisanja, po tematiki, nikakor pa ne moreš enega »fotokopirati«
in poreči, da si dva napisal…
Pa še
nekaj je, kar umetnost ločuje od obrti – tisti »nekaj«, ki je vsebovan v samem
izdelku, tisti »nekaj«, ki vase-potegne, in to tako močno naredi, da vzbudi –
čustvovanje! Pri tem, kakopak, ne mislim na neko veselje ob nakupu novega
avtomobila (s tem veseljem tudi sam predmet, avto, zapelješ v garažo, ga imaš –
tudi – v materialni podobi, dočim neke slike, videne v galeriji, ne vzameš s
seboj domov, pač pa s seboj odneseš »zgolj« občutke, katere ti je porodila – v kolikor
ti jih seveda je)…
Osebno
razlikujem med resda umetelnim, a še vedno obrtniškim izdelkom, in med
umetniškim, in to počnem na sebi primeren način (le kako bi drugače?!), zaradi
česar… nisem na isti »valovni dolžini« kot občestvo! Pa je, denimo, v poeziji,
meni, krepko »večji« nek Menart, kot pa uradno opredeljen Prešeren… kajti
Prešeren mi nikoli ni zbudil čustvovanja, kakršnega mi, zlahka, zbudi Menart… in
mi je, denimo, v slikarstvu, neka slika Groharja (vsaj mislim, da jo je Grohar
ustvaril – predolgo je že tega, kar sem jo poslednjič videl v ljubljanski
Narodni galeriji) krepko večja umetnina, kot mi je, na primer, obče »čislana«
Mona Liza! Pa da ne bo nesporazumov – tudi Mona Liza je umetelen izdelek, tudi
za sliko njenega »ranga« je potrebna mojstrova roka, in oko, le – meni nekako
prazno deluje, o ničemer drugem, kot o spretnosti, mojstrstvu slikarja mi ne
priča…
Obstaja,
v Deželi (verjetno tudi povsod drugod, podobni primeri), neko slikarsko ime
(zdaj že pokojnega slikarja) - možakar je bil tudi profesor na likovni
akademiji, in je študentom določene »motive delil« (on sam pa se je pod
naslikano podpisoval!), pa so, od prvega do zadnjega, iste objekte upodabljali,
v bistvu so, resda s čopiči, »štancali« slike, in – zgolj zaradi slikarjevega
(profesorjevega) podpisa so te slike veljale, v občosti, kot umetniška-dela, pa
čeprav so bile zgolj in samo – obrtni(ški) izdelki!
Kadar
je, denimo, slika umetnina, in je na njej upodobljen potok, na primer, neko
drevje… takrat moraš »slišati« šumenje tega potoka, in šelestenje listja… kadar
je obrt, takrat pa – slika kot slika, posledica (pri)učenosti, in prav nič več!
Pomnim,
denimo, neke literarne-dogodke, na katerih sem svojo poezijo podajal… ploskanje
»dvorane«, četudi do zadnjega kotička napolnjene, mi še zdaleč ni pomenilo
toliko, kolikor mi je, pri neki liriki, pomenila oseba (običajno je šlo za
ženske), ki je menila, da je potrebno, da mi, po zaključenem mojem nastopu, pride
povedat, da ji je neka pesem solze porodila… s solzami je namreč »vrag«, jih
radi zadržujemo, obenem jih pri (pre)mnogih sploh ni (za takšne »bedarije«,
vsaj, kot so pesmi, in v njih neka osebna izpoved!), s smehom je krepko lažje…
zlasti v okolju, v katerem že bebave »fore« salve smeha zbujajo…
In še
nekaj pomnim, ter to zgolj za hec zapišem…
Pred
enim od teh literarnih nastopov, je neka novinarka z menoj naredila intervju.
In me je, med ostalim, vprašala tudi to, kaj menim o izjavi njenega fanta, ki
je dejal, da »se s pisanjem ukvarjajo samo tisti, ki ničesar pametnejšega
nimajo za početi«?!
Za
hipec sem okleval, z odgovorom, in se odločil, da namesto lastnih besed, ki
nikakor ne bi naklonjeno zvenele, izustim Poupov (groza, spet jaz in moja
fonetika!) epigram, v odličnem Menartovem prevodu:
Prav
rad vam pritrdim, gospod,
da vsak
poet je idiot,
a vi
ste jasen zgled za svet,
da ni
vsak idiot poet!
Kakopak,
lahko bi tudi Prešernovo o »kopitarju« omenil, a le-to že tako in tako, kljub
pesnikovi »čaščenosti«, v Deželi nobenega pomena nima! Ob vseh kopitarjih…
Ni komentarjev:
Objavite komentar