Za hip
sem na ta svet prispel,
za hip,
ki se preveč razvlači,
želeč,
da me v kalup svoj stlači,
da v
njem bi me v brezličnost zmlel,
za hip,
ki v večnosti spuhti,
komaj
rojen in – že ga ni…
Preveč
zastavil sem, snoval,
preveč bilo
mi je početi,
da bi
kalupu dal se zmleti,
da bi v
temini mu pristal,
za hip,
ki v večnosti spuhti,
komaj
rojen in – že ga ni…
Ni dano
obče mi početje,
mi prija
daleč stran letet,
do
zvezde plahe izgoret,
in
legati med ptičje petje,
da z
njim mi poleti utrip,
za hip
vsaj, en samcat hip…
Mi ni
steptanega brezpotja,
in kažipotov,
in pastirjev,
mi ni
bogov, mi ni hudirjev,
prehiter
čas je izginotja,
da v
čredi čredno bi, rogato,
metal
svoj hipec v potrato…
Za hip
sem na ta svet prispel,
in gledam
ga, topi se v dlani,
mu upi
vsi so razdejani,
preveč
iskal je, in hotel,
preveč
za ocean praznine,
v
kateri hip v kalupu mine…
Za hip
sem na ta svet prispel.
Bi
raje, ko tako bi šlo,
da hipa
sploh bi ne bilo,
da kril
nikdar ne bi razpel,
ker
zaboli, ko ti vsakdanje
pobije,
vse do konca, sanje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar