Danes
sem nameraval iti v dolino, da nekaj opravkov odpravim, glede na to, da v
četrtek pričakujem gnečo – dva dni bodo trgovine, denimo, zaprte, in glad po
nakupovanju bo narasla…
Obenem –
ko pomislim na to, da ne zmorejo praznovati brez obloženih miz,
brez-pitja-in-žretja-ni-v-radost-dospetja, domnevam, da je, kljub vsemu, danes
bolj gnečasto, kot bo v četrtek, hkrati pa…
Prek
noči sem sušilo neposredno pod panel, na stropu nameščen, postavil, noč je bila
nekoliko hladnejša, in je ta panel delal, pa je perilo skorajda že suho,
aleluja… in se je še sonce prikazalo, lepo greje, pa vetrič, ob njem, pihlja,
in sem sušilo nesel ven. Ni vrag, da sušeno ne bo v nekaj urah dosušeno, pa sem
tudi stroj s svojo posteljnino, in z nekaj brisačami, zagnal, da kasneje, nekje
po četrti, v sušenje dam…
Če bo
po sreči, če bo-bog-dal, bo suho vsaj do srede zjutraj, ali tekom dopoldneva,
in bom lahko še en stroj »pristavil«, sicer doslej nenačrtovan, a vendar. Ko je
Malo tu, takrat veliko kuhinjskih krp porabiva, in brisač, in tudi rjuha, ki
prek kavča v dnevni nameščena ščiti pohištvo, njegov kos, pred Malino
ustvarjalnostjo, pred barvicami, flumastri, je pranja potrebna. Tako da – ni sile,
tudi naslednji stroj, njegovo delo, bo smotrno izrabljeno…
Ja,
raje v četrtek dlje, četudi krepko dlje časa, v opravkih, in z njimi, pa samo
nekih dvajset kilometrov prevoženih, kot dvakrat, in po krajšem, a z dvojno
količino prevoženega. Tudi na gorivo, na njegovo porabo, moram gledati…
Medtem
ko sem perilo nabiral po hiši, sem si tudi kavo (s)kuhal. Drugo, danes. Čista
potrata, povsem neodgovorno, moje, kakopak, ravnanje…
Pač, se
mi je pripetilo, tu in tam, da sem, ko sem se, materialno gledano, »v riti«
znašel, poslušal o tistem nehaj-kaditi-in-piti-kavo-pa-boš-imel! Hm…
Dve
stvari sta, pri tem, moteči. Prva je ta, da nikakor, in nikoli, toliko cigaret
in kave ne potrošim, da bi si, s tem, ko bi ti razvadi opustil, omogočil
(pre)živetje! In druga – vsakdo, vsaka podoba obstajanja, za svoj obstoj
potrebuje neko energijo, in do le-te ni moč dospeti samo prek (za)užite hrane,
pa nekih sončnih žarkov, katerim se, previdno, kakopak, nastavljaš, temveč
tudi, če ne celo predvsem, na temelju nekih zadovoljstev, do katerih smeš in
zmoreš. In glede na to, da v okolju tovrstnega ugodja, nekega zadovoljstva, ne
smem, in ne zmorem, najti, še huje, to okolje mi skuša do konca zadovoljstvo
odvzeti, sta mi kava in cigarete v bistvu ena redkih možnosti, dospetja do
omenjenega!
Včasih
bi si zares dovolil, to, da bi mi bilo žal, radi tega, ker nisem posloval,
svoje življenje, tako, kakor poslujejo drugi, bi danes določenih skrbi ne imel…
Mar ni
zanimivo… razni raziskovalci, slikarji, celo nebodigatreba pisci… na eni strani
oni, omenjeni, zmožni, krepko več, od povprečja, in vsakogar v njem,
pridodajajo, svetu, neprimerno več, in lepše, boljše, kot povprečje, le da
denarja nimajo, ker niso svoj čas njegovemu pridobivanju namenili… na drugi
strani pa denar, v rokah tistih, ki sicer »znajo« do njega priti (ja, mora biti
res težko na-učljivo prodajati se!), si, z njim, kupovati, sebi neke, lažne
resda, a vseeno, »vrednosti« pripisovati, a ničesar drugega, omembe vrednega,
niso zmožni… pa so tisti prvi, in njih ugotavljanja, stvarjenja, neposredno
odvisna tudi od teh drugih, pardon, od njihovega denarja, in od njihove volje,
da se ga odpovedo… verjetno že vedo, večinoma, čemu. In so med temi drugimi
redki, izjemno redki, ki v zameno za dan denar ne pričakujejo ničesar drugega,
kot – uspešnost tistega, njegovo zadovoljstvo, kateremu so pomagali!
Da,
celo Tesla, um vseh umov, ne bi zmogel, še zdaleč ne, ko neka dobesedno
bebavost v njegovih dosežkih ne bi videla svojega, izključno svojega,
goltavega, pridobitniškega interesa! Tako, običajno, »prispevajo« k razvoju…
iščoč za lastne riti.
Polna
usta so jih, besed o krivici, in se niti tega ne zavedajo, da ni večje krivice,
kot je ta, da zmožnost crkava, medtem ko oni, ki se šlepajo, na vozu sedeči,
samo gledajo kje bi več, in še več, pridobili! Pa niti strehe nad glavo ne bi
imeli, ko bi bila zgolj od njih odvisna…
Pomembno
je, da smo pametni… in civilizirani… in, kakopak - kulturni!
Da,
živel sem, neposredno, od te kulture. Ne njihove, seveda, od svojega njenega
ustvarjanja. In nekajkrat razmišljal o pravičnem-svetu, o revežih, katerim se
krivica-godi, ker nikoli dovolj nimajo, in se vedno s tistimi, ki imajo več,
primerjajo…
Leta
dolgo sem bil, če ne najbolj, potem med najbolj objavljanimi… medijev, s
katerimi sem sodeloval, niti našteti ne znam, vseh, ne da bi v določene
registre pogledal… in sem bil zmožen cesarju »njegovo« dajati, redno plačevati
prispevke, in dajatve, da mi je, na koncu, ob garanju, vsakodnevnem, ostalo
približno toliko, kot je zmogla najbolje plačana čistilka zaslužiti! Verjetno
bi bilo bolje, razmišljam, ko bi se tudi sam podal med njih, manj dela,
opredeljen delovni čas, dopust, bolniška, nič pomembnejših skrbi, zagotovljeno
delo… pa še ko kak regres, in božičnica, pade – uh, le čemu nisem postal
čistilec?! Vsaj čistilec, kakopak…
Pa da
ne bo nesporazumov – od ustvarjanja neke kulture je moč živeti, včasih tudi
dobro, če… če imaš, na primer, za seboj neko sto milijonsko tržišče… če se
tračem, in ostalim bebavostim, namenjaš… ali pa, če – si v državni službi, na
nekem ministrstvu, denimo, za kulturo, v neki galeriji, gledališču, operi,
knjižnici… zaposlen, da, v najboljšem primeru kot »poustvarjalec«, formalno
svoje delo opravljaš, delo, do katerega niti dospeti ne bi mogel, brez vseh
tistih, ki so ti ga, v njegovih osnovah, ustvarili! Vrag vedi, komu je boljše –
psu, ki bolho na sebi prenaša, in jo s svojo krvjo hrani, ali, morda, bolhi, ki
pije, da se napije, in je njeno parazitstvo nikakor ne (z)moti, dokler je nekdo
s psa ne odstrani, kakopak?!
Da,
resnično vedo, o tem, kaj je krivica, tisti, katerim nikoli dovolj ni, tisti,
ki sploh ne vedo, niti zdaleč ne, o tem, kako se svet kaže, takrat, kadar si
sam za vse, in izključno od lastnih zmožnosti odvisen!
Ne, ne
bi, nikoli ne bi menjal z njimi! Vsaj v okvirih lastnega zavedanja ne, s samim
seboj ne bi zmogel, v takšnem primeru, živeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar